Vse več je danes tistih turistov, ki jih na morju ne zanima samo poležavanje na plaži, temveč se radi odpravijo na hribe in planote, kjer uživajo ob razgledu. Ker so taki predeli odmaknjeni civilizaciji, je tam več miru za različne živali, med drugim tudi za črno vdovo.

Na črnem, skoraj gladkem telesu,  je trinajst rdečih pik v obliki kapelj, ki s starostjo bledijo in se zlivajo skupaj. Od ameriške sorodnice se loči po tem, da na trebušni strani nima rdeče lise v obliki peščene ure, ampak samo rdečo črto. Je značilna prebivalka obmorskih krajev in pustih kamnitih planjav jadranskih otokov, celinskega dela Dalmacije in Istre. Velikost samice je 15 mm, samec je precej manjši - 3 mm. Njegove pike niso rdeče, temveč bele do rahlo rumenkaste. Po oploditvi samica samca ubije ter izleže do 250 jajčec, jih zaprede v kokon in ga skrbno varuje. Ta je sprva bele barve, sčasoma postane rjav. Drobni, 1 mm veliki pajkci, ki se izležejo iz jajčec, zimo preživijo v kokonu. Zgodaj spomladi prebijejo ovoj in se nekaj časa zadržujejo okoli kokona, v katerega pobegnejo pred nevarnostjo. Za lovljenje žuželk so premajhni, zato se hranijo kanibalsko. Ko so večji, se levijo in počasi v svojo mrežo že lovijo prve majhne žuželke. Živeti začno vsak za sebe. Bele pike na telesu postajajo oranžne in nazadnje pri samicah rdeče. Tako najdemo že junija odrasle živali, ki živijo do pozne jeseni, v južni Dalmaciji ali Grčiji pa preživijo zimo.

Do pol metra dolga in neurejena pajčevina je razpeljana 5 cm nad tlemi.Levo pod previsom skale je vidno okroglo temno mesto - skrivališče črne vdove.

Kakšna je možnost, da nas ugrizne?
Pravzaprav je zelo majhna. Črna vdova namreč ni nočni lovec, tako kot so nekateri drugi pajki, ki gredo na pohod in stikajo naokoli. Če gremo po kamniti pokrajini, kjer živijo črne vdove in je samica po naključju v svoji mreži zunaj "skrivališča", bo ob najmanjšem tresljaju tal, ko se ji približujemo, takoj stekla nazaj in se skrila. Črna vdova namreč vse življenje preživi v pajčevini in je pri hoji po ravnih tleh izredno nerodna.  Ker se raje naseli na odmaknjenih območjih, je možnost, da nas kje preseneti, zelo majhna. Nekoliko bolj nevaren je začetek sezone, se pravi junij, ko je turistov manj in pajka toliko ne vznemirjajo. Če ga pripremo ali stisnemo z roko ali s telesom, nas seveda ugrizne. V šotor lahko črna vodva prileze ob močnem deževju, ko ji veter in dež uničita mrežo in si išče nov dom. Skratka, ugrizov črne vdove je izredno malo, saj se raje izogiba vseh naselij in kampov.

Mesto ugriza črne vdove
Okoli ugriza nastopi po nekaj minutah rdečina, velika nekaj milimetrov. Ta se hitro veča, po pol ure je velika že 6 cm. Na tem mestu se tudi naježijo dlake, pojavi se lokalna oteklina. Sčasoma ta predel pobledi, obkroža ga modrikasti kolobar. Predel je boleč, včasih delno omrtvičen. V sredini redkokdaj opazimo ugriz v obliki pike. Ko že vsi splošni simptomi obolenja minejo, okoli ugriza še vedno boli, včasih kar nekaj tednov.

Latrodektizem - obolenje zaradi ugriza črne vdove
Intenzivnost znakov obolenja je odvisna od količine vnesenega strupa, od območja, kjer živi pajek, ter od mesta ugriza (močno ožiljena in oživčena mesta). Prvi znaki obolenja se lahko pokažejo že po desetih minutah. Bolečinam v mišicah sledijo slabosti, bruhanje in znojenje. Značilen pojav pri ugrizu črne vdove je strah pred smrtjo. Vsi bolniki, ki jih opisujeta dr. Maretić iz Pulja in dr. Lebez iz Ljubljane v knjigi Otrovni pauci (1985), so povedali, da so mislili, da bodo umrli. Latrotoksin, ki deluje na živčevje, ima namreč poleg fizičnega tudi izrazit psihični učinek. Bolečine v mišicah postajajo vse hujše. Sledijo krči, bolečine v prsnem košu, največkrat pospešeno bitje srca, povišan krvni tlak in oteženo dihanje. Lahko nastane tudi vnetje notranjih organov - od ledvic, jeter do črevesja. Značilna reakcija je tudi povečano delovanje vseh organov z notranjim izločanjem. Po nekaj dneh začno vsi ti simptomi počasi popuščati, ostanejo pa bolečine v nogah. Običajno izginejo vsi znaki brez posledic, seveda pa je vsekakor nujno poiskati zdravniško pomoč. Obolenje zaradi ugriza črne vdove je lahko smrtno nevarno za ljudi s srčnimi težavami, za otroke in ostarele osebe.

Zdravljenje latrodektizma
Če nas ugrizne črna vdova, moramo takoj k zdravniku. Zdravljenje je simptomatsko (splošni znaki obolenja) ali kavzalno (vzročno). Splošno zdravljenje pomeni odpravljanje mišičnih krčev, bolečin, slabosti itd. Boljl ali manj vsa taka sredstva uspešno skrajšujejo trajanje bolezni in le trenutno odpravljajo klinične znake. Vzročno zdravljenje pa je odpravljanje vzroka obolenja, v našem primeru strupa črne vdove. Uničimo ga s serumom, ki vsebuje protistrup.

Razlika med serumom in vakcino
S serumom zdravimo prizadet organizem po ugrizu, z vakcino pa zaščitimo zdrav organizem pred boleznijo. S serumom vcepimo v prizadet organizem protitelesa proti določeni bolezni. Organizem jih dobi in jih ne proizvede sam. Govorimo o pasivni imunizaciji. Ko črna vodva ugrizne naravno odporno žival, se v organizmu živali takoj proizvede protistrup, ki vsebuje protitelesa proti pajkovemu strupu. Pri proizvodnji seruma konju vbrizgajo čedalje večje odmerke tega strupa. S konjskim serumom vnesemo v oboleli organizem protitelesa, ki strup nevtralizirajo. Naravno odporne živali pa so tiste, ki že stoletja živijo skupaj s črnimi vdovami. To so predvsem ovce, koze, pa tudi osli in konji. Z vakcino sprožimo v zdravem organizmu tvorbo protiteles, aktivno imunizacijo. Če na primer cepimo psa proti steklini, ima ta vakcina v sebi virus stekline, ki je tako oslabljen, da ima le še imunogene lastnosti (povzroči nastajanje protiteles), ne pa patogenih (ne povzroči bolezni). Pred tridesetimi leti in več je obstajala vakcina proti steklini, ki je pri določenem številu psov (eden na tisoč) povzročila paralizo zadnjih nog in kasnejšo smrt. Skratka, povzročila je  netipično obliko stekline z znaki ohromelosti, torej je imela delno še patogene lastnosti.
Pa še to. Samec črne vdove je premajhen, da bi s svojimi šibkimi čeljustmi prebil povrhnjico človeške kože, zato ni nevaren, je pa prav tako strupen.