Damjan Knafeljc ima največjo zbirko pajkov pri nas

NOVO MESTO - V pajke se je zaljubil pred sedmimi leti. Njegova zbirka ptičjih pajkov, ki šteje tudi do sto različnih vrst teh za mnoge skrivnostnih in grozljivih, za Damjana Knafeljca pa čudovitih živali z vseh koncev sveta, velja za največjo zasebno zbirko pajkov pri nas in eno najlepših v Evropi. Nekateri pajki v Damjanovi zbirki so veliki kot človeška dlan, v laičnem opazovalcu pa vzbujajo občudovanje in strahospoštovanje.

Damjanova soba je povsem prilagojena njegovim ljubljenčkom. Termostat, aparat za uravnavanje vlažnosti zraka in druge naprave poskrbijo za primerno temperaturo, vlažnost in svetlobo v terarijih, naravna šota, les in žive rastline pa ustvarjajo pogoje, čim bolj podobne tistim v pajkovem naravnem okolju. "Ljudje me pogosto sprašujejo, ali so ptičji pajki strupeni. Na to je težko odgovoriti, bi pa poudaril, da imajo vsi žleze strupnice, zato pazljivost ni odveč, zlasti pri azijskih in nekaterih afriških pajkih," pravi Damjan. Pajkov strup je zelo stabilen, saj ostane v človeškem telesu več tednov, hitro prodre prek tkiva v kri in z njo v srce ali jetra, kjer uničuje sluznico, razloži Damjan. Spet drugi, denimo tisti iz latinskoameriških držav, se ob občutku ogroženosti branijo z odmetavanjem strupenih dlačic z zadka, ki so zelo dražeče za oči in dihala. Prvi ptičji pajki so prišli v Evropo v petdesetih letih s pošiljkami tropskega sadja iz Srednje in Južne Amerike. Kljub temu, da so mnogi zelo hitri in agresivni, Damjan še ni doživel kakšne nevarne izkušnje, čeprav kakšnega bolj miroljubnega rad prime tudi v roke. Nežno in previdno je črnega velikana z eksotičnim imenom Grammostola pulchra, ki sicer domuje v Urugvaju in Braziliji, vzel iz njegovega steklenega "domovanja". Malce me je res zamikalo, da bi ga prijela ali se ga vsaj dotaknila, toda premagal me je strah. Žal. Pajke hrani izključno s hrano, ki jo vzgoji doma, kot so črički, ščurki, mišji goliči, medtem ko se v naravnem okolju ptičji pajki lotijo tudi plena, precej večjega od sebe, kot je denimo zelo strupena in do enega metra dolga južnoameriška kača suličarka. Damjan svoje pajke tudi razmnožuje. Med drugim mu je uspelo razmnožiti črno vdovo, najbolj strupenega evropskega pajka, ki sodi tudi med najbolj strupene na svetu. V njegovi zbirki je tudi nekaj takih, ki jih je stroka popisala šele v zadnjih letih. Hobi mu pomeni zelo veliko, pravi. Napisal je že več člankov za revijo Moj mali svet, občasno predava tudi na raznih dijaških taborih, delavnicah, z znanjem, izkušnjami in s fotografijami svojih ljubljenčkov pa redno bogati tudi svojo spletno stran www.pajki.com . Pa vendarle, kakšen je sploh namen gojenja tako nenavadnih in po mnenju mnogih zelo nevarnih živali? "Želja gostiteljev in zbirateljev je, da bi te vrste zaščitili in ohranili, saj so mnoge že na robu izumrtja. Zato je zelo pomembno, da te vrste vzgajamo tudi v ujetništvu."