ČE ŽIVALI SPOZNAJO, JIH NE POBIJAJO
 
Jürgen Hergert bo z Afriško hišo gostoval v Celju do sobote, zatem bodo njegove živali na ogled še v Mariboru in Ljubljani

Puhica je najbolj razširjena in strah zbujajoča afriška kača. Primerek te na pogled nič kaj mogočne, a zelo strupene živali je te dni mogoče, skupaj s predstavnicami še približno 40 strupenih in nestrupenih kač, pajkov in škorpijonov, videti v celjskem centru Interspar, v prihodnjih tednih pa bo Jürgen Hergert s svojo Afriško hišo gostoval še v Ljubljani in Mariboru. Nemški strokovnjak in pustolovec je lastnik največje kačje farme v Evropi, eden redkih pridelovalcev strupa teh živali na svetu, redni gost televizijskih oddaj v domovini in avtor petih knjig, njegovo ime pa je zaslediti tudi v Guinnessovi knjigi rekordov.
Po besedah Jürgena Hergerta je namen razstave ljudem približati živali ter jih seznaniti z njihovim naravnim okoljem in življenjskimi navadami. Obiskovalcem želi pomagati, da izgubijo strah pred plazilci, slednjim pa, da jih ljudje ne bi pobijali iz neznanja. Vivarije svojih varovancev je uredil tako, da spominjajo na razmere, v katerih živali živijo v divjini.
V Sloveniji si je mogoče ogledati le majhen del Hergertovega živalskega kraljestva. Njegov živalski vrt v Schladnu v pokrajini Harz v osrednji Nemčiji – poimenoval ga je Raj za kače – ima več kot 1300 kač, krokodilov, aligatorjev, kajmanov, piranj, pajkov, škorpijonov, različnih vrst z vseh koncev sveta.

Življenjske spremljevalke
Eksotične živali obdajajo Jürgena Hergerta, odkar pomni. Rodil se je v Nemčiji, a je vso mladost preživel v Afriki. Oče je bil med vojaki, ki so z generalfeldmaršalom Rommlom osvajali severno Afriko. Po drugi svetovni vojni se ni več vrnil v domovino, ampak se je z družino preselil na jug črne celine. »Prvo kačo sem ujel, ko sem bil star tri leta. Kot šolar sem dopoldan hodil k pouku, popoldan pa pomagal v kačjem parku. Odraščal sem s sloni, levi in drugimi divjimi živalmi,« je povedal pustolovec, ki je živel v Namibiji, Keniji, Tanzaniji, Zambiji in Južnoafriški republiki. Delal je v nekaj naravnih parkih, med drugim je bil več let vodja kačjega parka v Johannesburgu.
Svoj živalski vrt, v katerem ima zdaj osem zaposlenih, je zasnoval pred dobrimi petindvajsetimi leti. »Kače, s katerimi sem začel vrt v Schladnu, sem ujel v naravi. Okoli tristo sem jih nalovil v 26 državah po Afriki, Aziji, Severni in Latinski Ameriki med letoma 1978 in 1980 ter jih pripeljal v Nemčijo. Zadnjih petnajst let živali vzrejam sam, na leto se skoti ali izvali okoli 120 mladičev, in sem eden gorečih zagovornikov tega, da se jih ne sme jemati iz njihovega okolja,« je povedal Hergert.

Strupenjače niso hišni ljubljenci
»Vedno znova sem presenečen, ko opazujem kače, kako živijo, se premikajo. Zato ljudem pomagam, da jih spoznajo. Nočem, da bi jih pobijali. Dobrih 70 tisoč ljudi vsako leto obišče naš park, tudi mlade učim o teh krasnih bitjih. Posebno pomembno je, da otroci spoznajo domače kače in da se denimo naučijo, da tiste z okroglimi zenicami niso strupene,« je razložil sogovornik, ki je svoje znanje v različnih oddajah delil z gledalci kanalov Pro7, RTL, SAT 1, na lokalni televiziji pa nastopa tudi po večkrat na mesec. S svojo Afriško hišo zelo veliko potuje. Dobršen del leta gostuje po Evropi, ena razstava traja v povprečju dva tedna. Posamezna kača »sodeluje« največ na treh zaporedoma, potem gre domov v Schladen. Hergert in njegova druščina se vozijo naokoli v dveh prirejenih tovornjakih, v katerih je ves čas primerna temperatura in sta opremljena s posebnimi posodami. Tudi na predstavah, ki spremljajo razstave, poskuša obiskovalcem pomagati, da premagajo strah, in sicer tako, da se dotaknejo nestrupenega udava. Ko ga pobožajo, vidijo, da ni niti mrzel niti sluzast, kot si mnogi predstavljajo. Čeprav se trudi, da bi ljudje v njegovi domovini sprejeli kače kot del narave, ostro nasprotuje temu, da si nekateri omislijo strupenjače za hišne ljubljence. Po njegovem bi morale oblasti to področje odločneje urediti. »Zdaj imam na skrbi med drugim 25 puhnic in 60 kober, ki so mi jih prinesli bodisi nekdanji lastniki, ko niso več vedeli, kaj z njimi, bodisi inšpekcije, ki so jih zasegle po domovih.«

Smrtonosen, a tudi koristen
Pred dvanajstimi leti se je začel ukvarjati tudi s »proizvodnjo« strupa, ki ga izvaža v 16 držav. Tam ga manjši del uporabljajo za izdelavo protistrupa, veliko večino pa za različna zdravila. Mazila, narejena iz strupa, menda pomagajo proti revmi, išiasu, vnetju sklepov, najdemo ga tudi v sredstvih za blaženje epilepsije in proti bolečinam. Konkurence pri prodaji teh kačjih izločkov nima prav veliko – po Hergertovih besedah se bojda le pet ljudi na svetu ukvarja s takšno trgovino.
Pridobivanje strupa poteka tako, da Jürgen Hergert »darovalko« s posebno, na koncu ukrivljeno kovinsko palico vzame iz terarija in jo nato previdno prime ob začetku vratu tako, da ji glavo drži s tremi prsti. Kačje zobe potem nasloni na kozarec, pokrit s plastično folijo, ki je rahlo vzdržljivejši od tistih, ki jih imamo ponavadi v kuhinji, saj mora prenesti vsaj 1,1 bara pritiska. »Isto kačo lahko uporabim vsake štiri tedne, a ne več kot šestkrat na leto, in to med majem in oktobrom.«
Čeprav je početje zelo nevarno, se je doslej zmeraj srečno končalo. Vendar je sam vseeno, izključno zaradi svojih napak, zatrjuje, na lastni koži čutil zobe strupenjače – prvič so bili kobrini, ugriz črne mambe pa je komaj preživel.
Copyright: Barbara Hočevar; http://www.delo.si