KAKO BI PAJKU UKRADLI PATENT?
 
Pajkovo predivo ima večjo natezno trdnost kot enako debelajeklena nitka – Bilo bi imenitno, če bi ga znali umetno izdelovati

Človek posnema naravo, če in kadar le zna in more. Pajkovega prediva, ki ima zavidljive lastnosti, ne zna sam izdelovati, le poskuša. Ne ve se še namreč, kako pajku to uspeva. Ve pa se, da ima pajkova nit večjo natezno trdnost (prenese večjo obremenitev, ne da bi se pretrgala) kot enako debela jeklena nitka in da prediva nikoli ne napadejo bakterije, ker ima antibiotične lastnosti in zato ne zgnije, četudi je organski material.
Kar nekaj raziskav po svetu se posveča izkoriščanju sposobnosti pajkov, da delajo predivo s predilnimi bradavicami in skušajo izdelali sintetično predivo po vzoru pajkovega in z enakimi lastnostmi. Gre za to, da bi izdelali stroj, ki bi namesto pajka izdeloval predivo z lastnostmi pajkovega – torej za preprosto posnemanje narave: ukrasti patent za izdelavo prediva, pravi slovenski proučevalec pajkov (araneolog) dr. Rok Kostanjšek.

Prvotno so pajki delali predivo verjetno zgolj zato, da so z njim gradili podzemna prebivališča in varovali jajčeca. Pozneje so lepljive mreže razpeli okoli vhoda v svoj dom in tam prežali na plen, ki bi se po naključju zapletel v niti. Ko so se pojavile žuželke, ki so se naučile leteti, so se jim prilagodili tudi pajki. Tako so nekatere družine pajkov zapustile podzemna bivališča in začele izdelovati kolesaste in baldahinaste mreže in vanje lovile leteče žuželke. Pred kakimi 180 milijoni let pa so začeli razpenjati te pasti kot mreže na drevju.

Neprekosljivo elastična nit
V zadnjem času se zanima za pajkovo predivo tudi industrija. Predvsem zaradi neprekosljivih lastnosti, dobrih za vrhunske tkanine za moderni čas. Prednost pajkovega prediva je elastičnost. Doseže jo s svojimi prefinjenimi žlezami na koncu debelega zadka. Predivo sestavlja genialni vrstni red beljakovinskih molekul, iz katerih je narejeno predivo, zato tega materiala skoraj ni mogoče raztrgati, pravi nemški araneolog Fritz Vollrath, ki si je izmislil zvijačen postopek za raziskovanje pajčjega prediva: v raziskovalne namene ga pobira v svojem laboratoriju. Najprej pajka omami z ogljikovim dioksidom. Nato zadenjsko pritrdi žival na stiroporno ploščo. Z drobno iglo vzame nit in jo napne na vretence, zavrti elektromotorček in začne navijati bleščečo se nit. S to tehniko je ugotovil tudi, kako dolgo nit so sposobni narediti nekateri pajki: celo en kilometer.
»Če bi bil pajek velik kot človek, bi izdelal tako močno nit, da bi z njo lahko zadržali vzletajoče reaktivno letalo. Če bi prišli do dna pajkovi skrivnosti, bi lahko na način, prijazen do narave, izdelovali tkanine nezaslišane kakovosti za vse mogoče potrebe,« pravi Vollrath.

Mreža je energija
Pajek zna ceniti svojo mrežo. Če je na območju brez hrane in se namerava preseliti, jo poje in drugje naredi novo. Tako varčuje z energijo. Gre za nekakšno reciklažo. Mrežo vsak dan obnavlja – to je značilno zlasti za družino križevcev, ki jo popravljajo vsak večer. Če naletimo na kako lepo, nepoškodovano mrežo, pomeni, da je pajek nalovil zadosti plena, ni imel potrebe po reciklaži mreže in je odšel, ne da bi jo pojedel. Ali pa je kdo pojedel njega, razlaga naš araneolog.
V Sloveniji je registriranih 600 vrst pajkov, na vsem svetu pa jih je približno 40.000. Eden najmanjših pri nas (odrasel pajek je dolg manj kot dva milimetra) je Comaromma simonii, eden največjih pa Hogna radiata, tarantela iz družine volkcev. Treba je vedeti, da so pri pajkih samice običajno večje, da so vsi pajki kosmati in vsi strupeni. Ne pičijo kot čebele in ose, ampak ugriznejo tako kot kače. »Študent, ki na kolokviju trdi, da ga je pičil pajek, pade,« se smeje Rok Kostanjšek. Svoj plen s strupom ubije ali vsaj omrtviči. Nekatere vrste pajkov imajo v strupu encime za razgrajevanje hrane, drugi te encime, prebavne sokove, izbruhajo v žrtev in počakajo, da se zmehča. Temu pravimo prebavljanje zunaj telesa, da jo nato lahko posrkajo. Mehkejšo žrtev hitro pospravijo, žuželke pa imajo trdno zunanje ogrodje, ki ga ni mogoče prežvečiti, zato jih je treba pred jedjo »skuhati«.

Koristnost brez pripomb
»Pajek je plenilec, mesojed, gre za plenom, žuželkami, tudi v hiše, kjer je polno hrane, ne samo muh in mušic, ampak še marsičesa, kar človeško oko sploh ne opazi. So absolutno koristni. Ne poznam niti ene škodljive lastnosti pajkov za človeka.« Pri nas ni pajka, ki bi bil smrtno nevaren, večina nima moči, da bi prebodla kožo in izbrizgala strup skoznjo. Večji pajki bi to sicer mogli, a le, če bi bili »prisiljeni« (če bi jih stisnili), in posledice v večini primerov ne bi bile hujše od posledic osjega ali čebeljega pika. Količina izbrizganega strupa je smrtonosna le za insekte, kakršni so muhe, komarji in listne uši. V srednjeevropskem okolju lahko človek zaradi pajkovega strupa umre le, kadar v njem sproži alergični šok. Enako se alergiku zgodi tudi zaradi osjega pika, a zaradi os ljudje ne zganjajo panike.
Pajki so gosto naseljeni širom po zemeljski obli. V premeru nekaj deset metrov okoli kraja pogovora (oddelek za biologijo pri živalskem vrtu v Ljubljani) bi našli kakih deset baldahiranjev. Pajki niso žuželke, ampak pajkovci, kamor uvrščamo še škorpijone, pršice, klope in suhe južine, ki so za smetarje (hranijo se z odmrlim materialom).

Doba žuželk
»Domišljamo si, da živimo v dobi ljudi, a v resnici živimo v dobi žuželk,« pravi dr. Rok Kostanjšek. Te obvladujejo svet že več sto milijonov let, prilagodljive so, neizogibne, ni jih mogoče izkoreniniti, naj si človek izmišlja kakršne koli zvijače. Premalo se zavedamo, kako zelo nam pajki pomagajo ohranjati žuželčjo zalego v ravnotežju. Pajki so najboljši vrtnarjev prijatelj. Pobijajo žuželke, med njimi premnoge škodljivce – če bi nekaj dni stavkali, bi jih bilo po vsej Zemlji od 20 do 30 centimetrov na debelo.
Če niso nevarni, ampak, nasprotno, zelo koristni, če nas večina niti ugrizniti ne more, zakaj se jih potem bojimo. »Več teorij je. Psihologi govorijo o prirojenem strahu. Prej bi rekel, da gre za odpor, občutek gnusa, ki se prenaša z vzorom iz roda v rod: človeku se gnusi vse, kar gomazi, kar je kosmato in ima veliko nog, lovke ali grozne zobe. Saj take so vse znanstvenofantastične pošasti: posnemajo žuželke, pajke in glavonožce, sipe in hobotnice. Več ko ima udov, bolj se nam upira – stonoga na primer. Otroci vidijo ta odpor pri starših in jih posnemajo,« razlaga dr. Rok Kostanjšek.
Nekatere vrste pajkov so se prilagodile človeku in živijo v hišah. Pravimo jim sinantropne vrste. Ena teh je Saytodes thoracica, ki jo v Sloveniji v naravnem okolju najdemo le ponekod na Krasu, sicer je zelo pogosta v hišah po vsej Sloveniji. Za tega pajka je značilno, da ne plete mreže, ampak pljuva. Na žrtev izpljuva lepljivo slino, da jo obda in prilepi na mesto, potem pa jo po svoje poje.
Jeseni v stanovanju opazimo dolgonogega člana lijakarje Tegearia gigantea, ki velja za hišnega pajka in na jesen privablja samico s feromoni. Nekateri pajki lahko lezejo po steklu, drugi ne, slednje lahko najdemo, denimo, na dnu kopalne kadi, ko, ujeti, ne morejo ven. Nesmiselno ga je pokončati, vzemimo kozarec, ga pokrijmo, da nam ne uide, spodaj vtaknemo papir, pa se nam ga ne bo treba niti dotakniti, če se nam gnusi, in ga nesimo na vrt ali kam ven, da bo naprej opravljal svoje koristno poslanstvo. Vedeti moramo, da ne rine on v naše kraljestvo, ampak smo mi vzeli njegovo. Evolucijsko so ta bitja veliko starejša od človeka.
Copyright: Alenka Zgonik, http://www.delo.si