PERNATI GENIJI
 
Laboratorijski poskusi dokazujejo, da so vrane in papige enako inteligentne kakor opice in delfini. Biologi so pri njih dokazali rabo orodja, inovativnost in preprosto sposobnost razumevanja jezika. Ptičem celo pripisujejo sposobnost samozavedanja in predstavo o preteklosti.
Svetovni prvak ima možgane v velikosti fižola. Z zašiljenim kljunom zagrabi kaktusov trn in z njim iz razpok v skorji in grčastih lukenj beza tolste ličinke hroščev. Eden od galapaških ščinkavcev z rabo orodja dobi do polovico svoje hrane – kar je svetovni rekord v živalskem kraljestvu. In pri tem je osupljivo, da svoje orodje spretno premika tako, da postane popoln nabadalec ličink.
»Ptiči grče spretno razkopljejo,« pravi biologinja Sabine Tebbich z britanske univerze Cambridge. In tudi pri ravnanju z orodjem kažejo pravo mojstrstvo. V poskusu je Tebbichova dala v vodoravno, prozorno plastično cev z luknjo na sredi ličinko hrošča. Če ptiči potegnejo na napačni strani, da bi prišli do slastnega grižljaja, ta pade v luknjo in je izgubljen. A tako neumne živali niso bile. Vedno so bezale uspešno. »Celo mnogim človeku podobnim opicam spodleti pri tej nalogi,« pravi Tebbichova.
Poskus kaže, da ptiči ne zaostajajo, ko gre za praktično inteligenco. Nasprotno: nove raziskave potrjujejo, da so najpametnejše med njimi v rečeh, ki se tičejo možganskih sposobnosti, enake človeku podobnim opicam ali delfinom.
»Pred desetimi leti se je zdelo, da so opice nekaj posebnega,« pravi ameriška raziskovalka primatov Dorothy Cheney, »a ni dokaza, da se njihova inteligenca bistveno razlikuje od inteligence drugih živali«. Rabo orodja, inovativnost ali preprosto sposobnost razumevanja jezika so raziskovalci dokazali zlasti pri vranah in papagajih. Pripisujejo jim celo predstavo o preteklosti, prihodnosti in lastnem jazu. Čeprav so opremljeni z dosti manjšimi možgani, kažejo nabriti zračni akrobati enake umske sposobnosti kakor šimpanzi ali orangutani. »Inteligenca ptičev je bila v preteklosti popolnoma podcenjena,« pravi biolog Nathan Emery z University of Cambridge. »Vrane bi morale veljati za pernate človeku podobne opice.« .
V resnici ne manjka anekdot o čudovitih sposobnostih letečih zvitorepcev. O vzhodnoafriških jastrebih poročajo, da okusna nojeva jajca razbijajo s ciljanjem s kamni. Tropske mangrovske čaplje lovijo ribe s pomočjo deževnikov ali jagod. V valižanskih hribih se krokarji z užitkom sankajo po zasneženih strminah. Samci svilnatega utičarja gradijo umetelne obokane hodnike, ki jih celo pomažejo z barvno kašo lastne izdelave. O japonskih vranah poročajo, da orehe mečejo na cesto, da jim jih strejo mimo vozeči avtomobili. Pri tem namenoma izbirajo pasove zeber, s katerih poberejo potrte orehe šele potem, ko jih prečkajo pešci. Iz Avstralije prihaja zgodba o črnem škarnjeku, ki je po požaru grmovja s še tlečo vejo zažgal suho travo in nato na novih mestih gorenja počakal na glodalce in plazilce, ki so poskušali uiti ognju.
A za raziskovalce so takšne anekdote preveč nezanesljive, da bi bile primerne kot dokaz prave inteligence. Ptičje trike poskušajo spregledati v nadzorovanih razmerah. Preiskavi o rabi orodja in osvajanje jezika sta pri tem klasični disciplini raziskovalcev obnašanja. Slavna je denimo postala siva papiga Alex, ki je že 27 let predmet raziskav ameriške raziskovalke Irene Pepperberg. V Alexovem besednem zakladu je prek sto angleških besed in zdi se, da celo ve, o čem govori.
Siva papiga lahko poimenuje 50 predmetov in jim določi njihove lastnosti, kot so barva, material ali oblika. Pozna kategorije, kot je večji ali manjši, enak ali neenak, in lahko šteje do šest. Še zlasti pa raziskovalce navdušujejo vrane. Novokaledonske denimo poiščejo v luknji žuželčje ličinke s priostrenim listom vijačnika. In celo z umetnimi materiali si lahko pomagajo: raziskovalci z oxfordske univerze so pred kratkim opazovali vrano, kako je konec žice zakrivila v kaveljc in tako potegnila ven s hrano napolnjeno vedrce.
Toda najvišja šola spoznanja se za mnoge biologe začne šele tam, ko stopi v igro socialno učenje. Šimpanzi denimo živijo v skupinah, posnemajo drug drugega, si delijo hrano in so celo sposobni vnaprej uganiti obnašanje pripadnikov svoje vrste. Toda, se to nanaša tudi na ptiče? Vedo ptiči, kaj mislijo drugi ptiči? Lahko kujejo zavezništva, spletkarijo proti pripadnikom svoje vrste ali celo enkrat doživeto izkušnjo uporabijo v prihodnosti? Emery in njegovi kolegi v Cambridgeu so prepričani v to. »Vrane premorejo zmožnost socialne presoje, ki je primerljiva s tisto pri človeku podobnih opicah,« pravijo. Poljske vrane in kavke denimo oblikujejo zapletene socialne strukture, ki se predvsem utrjujejo z izmenjavo hrane: »Zdi se, da natančno opazijo, kdo jim je že kdaj odstopil hrano in kdo ne.« .
Zavist in nevoščljivost sta razširjeni značilnosti tudi med ptiči. To sta Emery in njegova kolegica Nicola Clayton dokazovala s pomočjo grmiščne šoje, le kakih 90 gramov težke vrste vrane. Za svoj poskus sta izrabila njeno navado, da hrano zakopava. Hkrati rada ropa zaloge hrane drugih predstavnic svoje vrste. Pri zakopavanju ptič dobro pazi, da ga nihče ne gleda.
V poskusu pa raziskovalci niso dopustili živali nobene možnosti tajnosti. Vedno je bil zraven še kakšen ptič iste vrste. Rezultat: ptiči so kasneje vedno hrano spet izkopali in jo prenesli – a to samo, če so jo prej sami ukradli. Pošteni ptiči pa, ki še nikoli niso posegli po tuji hrani, so opazovalcem zaupali.
Iz tega poskusa so raziskovalci sklepali dvoje: Iz izkušenj tudi ptič postane pameten. In kar je še bolj fascinantno: ptič, ki krade, tudi drugim pripisuje, da počno isto. »Ptiči se očitno lahko vživijo v druge predstavnike svoje vrste in iz tega potegnejo sklepe za svoje ravnanje,« pravi Emery. Predpostavka naj bi bila neke vrste teorija o tem, kako deluje razum bližnjega – to sposobnost pa so doslej pripisovali kvečjemu primatom.
Emery in Claytonova postavljata s primerom svojih pernatih genijev pod vprašaj osrednjo dogmo raziskovalcev obnašanja. »Do zdaj smo mislili, da živali, drugače od ljudi, živijo le za trenutek in da zanje ne obstajata ne preteklost ne prihodnost,« pravi Claytonova.
Zdaj namerava raziskovalka dokazati, da grmiščne šoje obvladajo tudi potovanje v času. »Živalim smo pustili skriti lahko pokvarljive ličinke moljev, ki jih imajo še posebej rade, in težko pokvarljive arašide, ki jim ne teknejo preveč,« poroča biologinja. Nato so čakali. Če so ptiči smeli skriti živež izkopati že po krajšem času, so si poiskali slastnejše ličinke. Po daljšem času pa – ličinke moljev so ta čas pokvarjene – so iskali predvsem arašide. .»Živali se spominjajo na kaj, kje in kdaj v zvezi z dogodki v preteklosti,« je navdušena Claytonova. Takšna epizodna zmožnost spominjanja se pri ljudeh razvije šele pri štirih letih.
Je vrana torej boljša od človeku podobne opice? Kako pride do osupljivih vzporednic med živalskimi skupinami? Ptiči imajo popolnoma drugačne možgane od sesalcev. Skorje velikih možganov, ki pri sesalcih tradicionalno velja za sedež inteligence, sploh nimajo. Vseeno je njihov miselni organ primerljivo zmogljiv. Kako je to mogoče? Biologi imajo na to vprašanje odgovor, ki je prav tako enostaven, kot je osupljiv. Podobne okoljske in življenjske razmere, tako njihova teza o »ekološki inteligenci«, evolucijo na daljši rok nujno pripeljejo k istemu rezultatu. Okroglo 280 milijonov let loči današnje ptiče in sesalce od njihovih zadnjih skupnih prednikov – dovolj časa, da so razvili inteligenco neodvisno drug od drugega.
Pri premeteni perjadi so drugi deli možganov prevzeli funkcijo skorje velikih možganov pri sesalcih. Primerjalno manjši ptičji možgani delujejo bolj grobo, a hkrati učinkoviteje. Glede na rezultat pa komajda zaostajajo za miselnim organom sesalcev. »Pri velikem selekcijskem pritisku se v različnih skupinah živali razvijejo podobne kognitivne sposobnosti,« pojasnjuje biologinja Tebbichova.
»Zaradi antropocentričnega pogleda pri inteligenci vedno najprej pomislimo na opice,« povzame Emery. »A to stališče je že zdavnaj preseženo.« Celo zadnjo trdnjavo inteligence bo ta raziskovalec kmalu naskočil. Pred kratkim je svojemu ptiču nastavil ogledalo. Se bo v njem prepoznal in na ta način razkril zavedanja jaza, ki so ga do zdaj domnevali le pri človeku podobnih opicah in delfinih?
»Kdo ve, h kakšnim sposobnostim bo v prihodnosti evolucija še pomagala ptičem,« prerokuje Emery. A da bo perjad zavladala svetu, utegne miniti še nekaj milijonov let. Dvom seje obnašanje poljske vrane: odtok na svojem območju je začepila z zamaškom, ki je ležal v bližini, in si tako napravila bazen za vroče dni – dokajšen dosežek. Toda skoraj leto dni je opazovala zamašek, ne da bi se ga dotaknila. Šele potem se ji je posvetilo.
Copyright: Der Spiegel, Hamburg; http://www.delo.si