V akvaterarijih gojene rdečevratke zaradi obilne hrane in toplote zrastejo hitreje kakor tiste v naravi. Kar naenkrat se pojavi vprašanje, kam z želvo, ki je prevelika za naš akvaterarij.
Nekateri "domiselni" lastniki malih plazilcev želvo enostavno vržejo v bližnji ribnik, jezero, reko, potok ali močvirje. Tam je prepuščena sama sebi, svoji iznajdljivosti in sreči. S takim nepremišljenim početjem vnašamo v slovenske vode tujo živalsko vrsto in rušimo ravnotežje v ekosistemu. Nekateri ljudje celo menijo, da rdečevratke pri svojem boju za preživetje delajo škodo med zarodom gospodarsko koristnih rib. Sam ne mislim tako; menim, da pobirajo v glavnem mrtve ali ranjene ribe. Kljub njeni pisani lepoti pa jo obravnavamo kot "nekoristen plevel" v slovenskih vodah.
Dom
Dom okrasne rdečevratke je zahodni del Severne Amerike in ne Slovenija. A v slovenskih vodah je ponekod že kar pogosta. Kar nekajkrat sem se že potapljal v Kočevskem jezeru in jih tam tudi našel. Na svoje začudenje sem nanjo naletel tudi v Blejskem jezeru. Sprva sem mislil, da mimo mene plava močvirska sklednica (Emys orbicularis), ki je redka v Sloveniji, z nekaj sreče pa jo še vedno najdemo tudi v okolici Ljubljanskega barja.
Po začudenem pogledu iz oči v oči je želva zbežala v temno globino jezera, jaz pa za njo. Ujel sem jo za trdni kupolasti oklep, ona pa se je začela braniti z grizenjem in praskanjem. Po dveh opečnato rdečih lisah na vratu sem se prepričal, da v roki ne držim že skoraj izumrle močvirske sklednice, temveč odraslo rdečevratko ...
Hrana in sonce
Blejsko jezero velja za toplo alpsko jezero, ki daje dovolj hrane tudi moji oklepni najdenki. Hrani se večinoma zjutraj ali pozno popoldne. Teknejo ji ribe, paglavci, raki, polži, vodne žuželke in vodne rastline. Prehranjuje se predvsem v vodi. Tudi če ulovi kakšno manjšo žival na kopnem, se z njo nemudoma napoti v vodo. To ji daje občutek varnosti, da jo sovražnik pri uživanju hrane ne more presenetiti. Zaradi slabo gibljivega jezika ji voda omogoča tudi lažje požiranje hrane. Ležeče dele hrane v gobcu s krepkimi sunki glave naprej spravi v zadnji del požiralnika in jih nato požre z večjo količino vode.
Rdečevratka posveti velik del dneva "žretju", sončenju in spanju. Sredina prve polovice dneva in popoldan sta posvečena sončenju. Sončenje poteka na kamnih, pečinah ali na drevesnih deblih, ki plavajo na vodi, in ima več različnih namenov. Želvi zviša telesno temperaturo in pospeši prebavo, hkrati pa posuši kožo in pijavke, ki se rade prisesajo na mehkejše dele njenega telesa.
Zimsko spanje
V vseh delih Združenih držav se rdečevratke med hladnim letnim obdobjem pogreznejo v zimsko spanje, ki traja od tri do šest mesecev. Še vedno je skrivnost, kako med zimskim spanjem potekajo razni procesi v telesu oziroma pri kateri temperaturi in za koliko časa se ustavi dihanje. Strokovnjaki predvidevajo, da rdečevratke sprejemajo raztopljeni kisik v vodi kar neposredno skozi kožo. Iz otrplosti se prebudijo šele, ko temperatura vode naraste nad 10 stopinj Celzija.
Parjenje V maju in septembru imajo dve paritveni obdobji. Samčki rdečevratke so spolno zreli, ko dosežejo telesno dolžino 9 centimetrov, samice pa pri 16 centimetrih. V času razmnoževanja spolno zreli samci iščejo sebi primerno samico za parjenje. Pred sparitvijo pride do povsem svojevrstne ljubezenske predigre, ki pri okrasnih želvah poteka zelo nežno. Ko samec najde primerno partnerko, se postavi v vodi pred njo, tako da živali gledata druga proti drugi. Nato samec iztegne sprednji nogi naravnost predse, tako da se skoraj dotikata samičine glave. Samčevi kremplji trepetajo ob samici, ta pa počasi plava svojemu samčku nasproti in ga s tem prisili, da on zavesla z zadnjimi nogami nazaj. Z mirnim in počasnim plavanjem mu pokaže, da je pripravljena za parjenje. Samica se nato počasi potopi na dno, samec pa ji sledi in previdno spleza na samičkin hrbtni ščit. Drži se ga s kremplji vseh štirih nog. Nato svoj repek upogne tako daleč navzdol, da se njegova zadnjična odprtina dotika samičine. Šele zdaj sledi pravo parjenje in lahko se večkrat ponovi.
Novo rojstvo
Samice odlagajo jajca v juniju in juliju v jamice, ki jih v bližini vode z zadnjimi nogami same izkopljejo. Izdelovanje gnezda lahko traja različno dolgo, v povprečju pa okrog 30 minut. V enakomernih presledkih samica odloži povprečno okrog 10 jajc na dno jamice, nato jo z zadnjimi nogami zagrebe. Po 10 tednih zorenja jajc se izležejo mladički, ki merijo nekaj več kot 2,5 centimetra v premeru. Ko se mladiči poskušajo otresti jajčne lupine, si pomagajo s kremplji in "jajčnim zobom", roženo odebelitvijo na koncu gobca, ki jo imajo le v najzgodnejši mladosti, saj se že po desetih dneh posuši in odpade. Takoj ko se mladički samostojno hranijo, začno tudi hitro rasti, čeprav ne vedno enakomerno. Prve tedne rastejo v širino, šele pozneje pa tudi v dolžino.
Nežna in občutljiva bitja
Nesmiselno je govoriti, da rdečevratke dolgo živijo, da so trdožive in neuničljive, če pa jim sami ne omogočimo tistega, kar so imele v naravi. Rdečevratke v naravi niso ogrožene; k preživetju je veliko pripomogla zmožnost, da znajo izkoristiti praktično vsako živalsko in rastlinsko hrano. Je pa res, da veliko rdečevratk v svoji domovini pogine zaradi cestnega prometa. Poginjajo tudi med transportom, v trgovinah in nazadnje tudi pri ljubiteljih, ki ne vedo dovolj o njihovem življenju. Na jedilniku jih imajo misisipski aligator, kače, želve hlastavke, ptice roparice, čaplje in štorklje. Njihov sovražnik je tudi človek, ki jim pogosto streže po življenju v napačni veri, da so nevarne ribjemu zarodu.
Sami jim lahko pomagamo tako, da jih ne mečemo iz stanovanj v okolje, ki je rdečevratkam tuje in nepoznano. Zavedati se moramo, da so rdečevratke nežna, elegantna in občutljiva bitja, ki za svoje življenje nujno potrebujejo vodo, sončno svetlobo in senco. Pod njihovimi razkošno obarvanimi in na videz čvrstimi oklepi se skriva nežno srce in ideja o dolgem, umirjenem življenju. |
