OSKRBA
 
  Želve so popolnoma odvisne od zračne in talne toplote. Brez primerne toplote jim zastanejo vse življenjske funkcije. Zagotoviti jim moramo toploto med 19 in 29°C. Hladna betonska tla so skrajno neprimerna in živali kmalu zbolijo. Preveč toplote jim škoduje. Torej jim moramo omogočiti tudi senco ali pa dati možnost, da se zakopljejo v mehko zemljo.

Če so želve na prostem, ne bo treba posebej skrbeti, ali imajo dovolj ultra vijoličnih žarkov, ki so nujni za normalni potek najrazličnejših fizioloških procesov v njihovem telesu. Če neposredni sončni žarki ne sežejo do želv, jih moramo dodatno obsevati z UV žarnicami, 2-krat na teden po 5 minut.

Želve nujno potrebujejo svetlobo, saj jedo le ob njej. Omogočiti jim moramo najmanj 8 ur svetlobe, bolje pa je od 10 do 12 ur na dan.

Zelo je pomembno, da imajo kopenske želve suha tla. Občutljive so za mokroto, posebno pa še takrat, če jo to povezano z mrazom.

Kopenske želve potrebujejo mnogo več prostora kot vodne. Želve rade veliko hodijo, zato so jim ljubši čim večji prostori.

Nerade zaspijo kar na odprem, mrak in tema pomenita zanje nevarnost. Zaradi tega se pred spanjem zavlečejo v kakšno votlino ali pa se zakopljejo v kup zemlje, še raje pa v kup sena. Prostor za spanje mora vsekakor biti suh.

Zelo pomembno je, kakšna so tla. V naravi se želve sprehajajo po razgibanih tleh, bodisi da je to zemlja, trdo kamenje ali ruša. Zaradi te raznolikosti terena, po katerem se gibljejo, se enakomerno in pravilno razvijajo njihovi kremplji in mišičje.

V ujetništvu ima lahko želva veliko nevšečnosti. Na ostrih robatih tleh ali na grobem in ostrem betonu si poškoduje trebušni del oklepa ali pa si zrabi kremplje vse do mesa. Na gladkih plastičnih tleh ne najde prave opore, zato ji drsi; posledica tega je deformacija sklepov. Če se na takšnih gladkih tleh želva zvrne na hrbet, se ne more več sama obrniti na pravo stran. Na tleh ne sme biti seneni drobir, žagovina, mivka ali pa šotni prah, ker se želvi zamašijo nosnice; prah ji leze tudi v oči, hrana pa se na takšnih tleh onesnaži. Najprimernejša tla so srednje grom okrogel kremenčev presek, izpran, surove deske itn.

Hrano mnogo raje iščejo same, kakor da jim jo nastavimo. Če hočemo napraviti želvi nekoliko raznoliko življenje in življenjske razmere čim bolj prilagoditi naravnim, moramo teren v vrtu ali pa v večjem terariju napraviti zelo razgiban. V ta namen uporabimo večje kamne, koreninje in veje, mlakico vode ipd.

V ujetništvu preži na kopenske želve mnogo več nevarnosti kakor na vodne želve, ki so bolj ali manj v zaprtem prostoru. Od želv ne moremo pričakovati, da se bodo znale varovati nevarnosti, ki jim jih prinaša ujetništvo, zato mora zanje skrbeti gojitelj. Padec iz nezavarovanega balkona na trda tla je za želve zagotova smrt, ker jim poči oklep. Tudi če bo želva zbežala iz ograjenega vrta, bo najverjetneje poginila, če je ne bo našel drug ljubitelj, saj bo prej ali slej postala žrtev avtomobilistov ali pa ne bo preživela hladne zime. Vsekakor pa želvi ne smemo zvrtati luknje v oklep in jo pripeti na verigo. Tako jo namreč še bolj izpostavimo raznim nevarnostim.

Vedeti moramo, da so ptice roparice, posebno ko krmijo mladiče, zelo nevarne za naše želve v vrtu, zlasti če živimo zunaj gosto naseljenih krajev. Če imamo manjše želve, jih ptice roparice celo odnesejo, če pa so želve večje, jih obrnejo na hrbet in se lotijo mehkih delov njihovega telesa.

Razna škropiv, ki jih uporabljamo v vrtu, so za želvo zelo nevarna. Zato bodimo izjemno previdni, če uporabljamo sredstva za zatiranje polžev ali pa druga škropiv, posebno če imamo blizu trate, kjer so želve, grede z zelenjavo. Pazimo na to, da ne škropimo pripravkov v vetru, ker lahko veter zanese škropivo tudi do prostora kjer je želva. Zelo nevarne so nekatere rastline in njihovi plodovi npr. bršljani, volčja češnja, leska, nekatere mlečnice, tisa itn.

UREDITEV TERARIJA

Kopenske želve živijo predvsem v suhih predelih in temu primerno naj bodo urejeni tudi terariji. Terarij mora biti dovolj velik, da se lahko žival giblje v njem. Velikost tega naj znese pet dolžin želvinega oklepa, enako pa velja tudi za širino. Najmanjša površina terarija za kopensko želvo je 100 x 50 cm. Pri višini terarija moramo paziti, da živali ne dosežejo roba. Takoj ko imamo v terariju več želv, mora biti stena višja, ker se v kotičku pogosto skobacajo ena na drugo; najvišja doseže vrh in ga lahko prepleza. Najpreprostejši je zaboj, katerega notranja površina mor biti gladka, brez kakšnih ostrejših izboklin, tako da se žival dobro počuti in se ne more poškodovati. Mnoge želve so v premajhnih prostorih in se ne morejo obrniti, ali pa imajo težave pri vzvratni hoji. Kamenje naj bo gladko, da si ne poškodujejo oklepa. Tudi tla naj bodo primerna, nikoli naj ne bo to zemlja ali čisti drobni pesek. Zaradi prahu, ki nastaja, povzroča suh prah obolenja dihal. Primerni so, mivka, prod in oblanci; živali se lahko zarijejo v tako podlago in se ob tem ne poškodujejo. Dno v terariju naj bo v obliki korita, ki ga napolnimo z mešanico peska in šote v razmerju 1 : 1. pesek operemo in posušimo, šoto pa namočimo in močno stisnemo; potem oboje dobro premešamo. Da preprečimo izgubo toplote, lahko dno izoliramo s ploščo stiropora ali aluminijasto folijo. Če šota v terariju moti, lahko damo na dno terarija čisti pesek, vendar je takšno dno trdo in lahko hitro postane suho ali premokro.

V terariju pazimo, da lahko vse živali enako izrabljajo vir toplote, sicer moramo povečati ogrevano površino. Dno v terariju segrevamo s posebnimi grelniki v obliki spirale in kablov, ki jih razporedimo pa dnu. Ti morajo biti dobro izolirani, da se želve ne opečejo. Temperaturo nadzorujemo s termometri. Grelne naprave imajo poleg grelnika še termostat, ki sam uravnava želeno temperaturo. Kadar imamo terarije celo leto v zaprtem prostoru, jih moramo greti z grelno infra žarnico, za osvetlitev pa dodamo še navadne svetilne žarnice. Najustreznejša temperatura za želve niha nekje med 25 in 32°C.

V terarij zasadimo tudi rastline. Namestiti jih moramo na tako mesto, kjer niso dosegljive želvam, drugače jih pojedo.

Zelo pomembno je, kako namestimo terarij v prostoru; vsekakor se moramo izogniti prepihu in nenadnim temperaturnim spremembam. Živali se lahko podhladijo in poginejo. Paziti moramo, da v terariju ni preveč vroče, ker se želve lahko zadušijo.

Želve, ki izvirajo iz dežel z zmernim podnebjem, lahko imamo v terariju pa tudi na prostem, in sicer od začetka maja pa do konca septembra. Nekateri rejci pustijo želve zunaj vse leto, tudi med zimskim počitkom. Mesto, kamor se želva zarije v hladnem obdobju, moramo še dodatno pokriti.

Za želve, ki jih imamo na balkonu ali v vrtu, je posebno primeren velik prenosen zaboj. Pomembno je, da je brez večjih lukenj, skozi katere bi lahko želve pobegnile. V ograjenem vrtu jih lahko izpustimo, da se prosto gibljejo in si iščejo hrano.

Dno zaboja je lahko v obliki plošče, ki jo lahko kadarkoli vzamemo ven in jo očistimo. Če imamo večje želve, postavimo leseno ogrodje na dno in ga pričvrstimo, ker bi ga lahko želve premaknile. Tak zaboj lahko poljubno premeščamo na balkon ali vrt. Zabojček pokrijemo z mrežico, ki jo pritrdimo na robovih. Zamrežen pokrov pa preprečuje dostop sončnim žarkom, zato ga odstranimo, če sije sonce. Želve od časa do časa potrebujejo senco, zato jim moramo omogočiti vsaj en tak kotiček. Dostop do sence naj bo preprost, tako da jo lahko živali hitro dosežejo, pa tudi hitro zapustijo.

Če imamo velik balkon, ga pregradimo in nanosimo nanj pesek. V lončkih, ki ne puščajo vode, lahko gojimo rastlinsko hrano. Paziti moramo na širino prostorov med lončki, ki naj bodo večji kot je želva sama, sicer so rastline kaj kmalu pomečkane.

Poleti je za kopenske želve iz zmernih podnebnih območij zelo primeren prostor vrt, kjer se okrepijo, imajo dovolj možnosti za gibanje, lahko so na soncu; vsega tega jim ne moremo omogočiti niti v najboljšem sodobnem terariju. Želve morajo zmeraj imeti posodico s pitno vodo. Ta naj bo nizka in toliko težka, da je ne morejo prevrniti.

ČIŠČENJE TERARIJA

Higiena v terariju je zelo pomembna, da varujemo zdravje živali in da se te dobro počutijo. Kljub temu da iz terarija redno odstranjujemo iztrebke, urin in druge odpadke, se sčasoma nabere umazanija v pesku. Vsekakor je razpadajoča organska snov vir za razmnoževanje bolezenskih klic. V nečistem prostoru so zajedavske bolezni pogostejše. Vsi ti dejavniki kažejo, da moramo redno čistiti in menjati talno podlago vsaj vsake 3 mesece.

Želvam redno pregledujemo blato, če so v njem zajedavci. Odpravimo jih z ustreznimi sredstvi. Ob vsakem glavnem čiščenju terarij tudi razkužimo. V čistem okolju se živali bolje počutijo in manj možnosti je, da se okužijo.

PREHRANA

Kopenske živali so vsejedci in zaradi tega je lahko njihov jedilnik izredno pester. Vsekakor je želvam težko dajati tako raznoliko hrano, kot jo imajo v naravi. Tam jedo travo, zelišča, grmovje, cvetove in sadeže. Polži in manjše živali, še posebno deževniki, so jim prava poslastica. Priporočljivo je, da jih hranimo s cvetovi, plodovi, semeni travniških rož, divjimi in vrtnimi sadeži. Ne smemo jim dajati strupenih rastlin. Če je želva preveč hranjena, ne more potegniti glave in nog v oklep zaradi nakopičene maščobe. Skrbeti moramo za raznolikost obroka, v katerem je dovolj balastnih snovi, ki spodbujajo prebavo. Od hrane živalskega izvora so zlasti primerni polži, deževniki, kobilice, metulji in hrošči. Od vrtnin imajo želve izredno rade špinačo, solato, paradižnik, kuhan ali surov korenček, fižolovo listje ali fižol. Hrana naj bo sveža, ne premrzla in primerno narezana. Še posebno jim tekne zrelo sladko sadje, kot so maline, grozdje, banane, ananas, breskve, marelice, češnje, sladka jabolka in hruške. Nekatere želve jedo tudi gobe. Ovseni kosmiči in različne otroške kaše so primerna dodatna hrana. Nekaterim želvam zelo ugajajo siri, vendar ne smemo pretiravati z njimi. V naravi zelo rade jedo gnilo sadje in blato sesalcev. Čeprav je v sadju in zelenjavi veliko tekočine, ne smemo pozabiti, da so želve tudi žejne. Pitna voda naj bo čista in ne premrzla.

Želve iz toplejših krajev, ki preživijo poletje v našem vrtu, morajo med svojo skrajšano dobo dejavnosti dobiti dovolj hrane, da si ustvarjajo zalogo za zimski počitek. V tem primeru je priporočljivo, da umetno podaljšujemo poletje v primernem toplem terariju. Tako tudi skrajšamo predolg zimski počitek, povezan z nevarnostmi.

Če krmimo želve tudi pozimi, moramo imeti ustrezno temperaturo in svetlobo. Hrano jim dajemo zmeraj na suhih površinah. Pri hranjenju ni pomembna le količina, ampak tudi njena kakovost, pa tudi temeljna pravila higiene, ki so nujno potrebna za zdravje in dobro počutje teh živali.

OSKRBA MED DOPUSTOM

Če je terarij primerno urejen, lahko želvo pustimo najmanj en dan brez nadzora. Če je zdrava, ji ne škoduje en postni dan v tednu. Številni strokovnjaki ga celo predpisujejo. Kljub temu pa je boljše, če ravnajo začetniki tako, šele ko dobro vedo, kaj želvi škodi in kaj ne. Če prevzame želvo med dopustom tuj oskrbnik, je pogosto slabše oskrbovana. Zato moramo začasnega oskrbovalca seznaniti z ustrezno vrsto in količino hrane, ki jo želva najraje je. Seznanimo ga tudi z njenim vedenjem in mu povejmo, koga lahko zaprosi za pomoč, če se pojavijo težave.

PRENAŠANJE IN PREVAŽANJE

Že krajši prevoz od doma pa do veterinarja je za želvo obremenitev. Pojavita se lahko dve poglavitni nevarnosti: pomanjkanje kisika in podhladitev. Če žival prevažamo na kratke razdalje, ni posebno nevarno, da bi ji primanjkovalo kisika. V 30-litrskem terariju, ki je neprepustno zaprt, jo lahko brez nevarnosti prevažamo 5 do 6 ur. Poleti pokrijemo terarij s pokrovom, ki prepušča zrak, pozimi pa je zelo pomembno, da zavarujemo žival pred podhladitvijo.

PREZIMOVANJE

Dejavnost želv, ki izvirajo iz zmernega podnebnega pasu, je tesno povezano z dolžino dneva: močno se zmanjša v oktobru.

Če želve odklanjajo hrano, je to znamenje, da jih moramo prenehati krmiti. Namesto tega jih moramo v tem obdobju teden dni vsak dan po 10 minut kopati v vodi s temperaturo 24 ° C do 26 ° C. S tem pripomoremo, da se črevo popolnoma izprazni, kajti ostanki hrane v prebavilih, ki ne delujejo, razpadajo; to povzroča obolenje prebavil in vsega organizma. Pred tem priporočamo pregled blata glede zajedavcev; če se ti pojavijo, jih je treba odpraviti z zdravili. Po kopanju znižamo temperaturo prostora od 20 °C do 16°C. Če se želva na to odzove z zmanjšano dejavnostjo, je pripravljena na zimski počitek.

Prezimovanje v zaboju , ki naj bi bil dolg in širok 70 cm in visok 70 do 80 cm. Ob strani zaboja moramo narediti špranje, da bo v njem dovolj zraka. Dno napolnimo z 10 cm debelo plastjo kroglic iz žgane gline, ki vpijajo vlago. Nato napolnimo tri četrt posode s šoto ali mahom. Nad plastjo gline lahko damo plast listja, nato šoto, vse to pa prekrijemo z gazo ali z žičnato mrežo, da lahko zrak odteka. Zaboj namestimo v kleti, kjer naj bo temperatura 5 do 7 ° C. Šoto lahko popolnoma zamenjamo z bukovim ali hrastovim listjem. To naj bo nabrano v jesenskem času. Zaboj lahko napolnimo z žaganjem, ki mora biti tudi bukovo ali hrastovo.

Med prezimovanjem izgubi odrasla želva 10% telesne teže, mlada pa 20%. Če prezimuje več živali skupaj, zaboj ustrezno povečamo. S pokrovom preprečimo dostop glodalcev, ki bi lahko obgrizli speče želve.

Sam potek prezimovanja je tesno povezan s temperaturo, dolžino dneva in intenzivnostjo svetlobe ter je v organizmu pod hormonalno kontrolo. Organizem se pred prezimovanjem pripravlja na to stanje, kajti želvi se poveča tek in v organizmu se oblikujejo zaloge, ki jih pozneje porablja kot rezervne hranilne snovi; te vzdržujejo takrat upočasnjene funkcije organizma. Zaradi tega moramo med pripravo na prezimovanje želve čim bolje hraniti, saj slabotni organizmi težje preživijo obdobje mirovanja.

Prezimovanje na prostem je za gojitelja razmeroma preprosto. Na vrtu opazujemo mesto, kamor se želva zakoplje, in ga prekrijemo z 0,5 slame. S tem preprečimo, da bi želve zmrznile. Lahko izkopljemo tudi jamo in jo obložimo z mrežo, ki jo napolnimo z listjem. Vse to prekrijemo z žičnatim pokrovom in s slamo.

Prebujanje. Dolžina počitka je odvisna od temperature oz. od letnega časa. Želva se lahko prebudi prezgodaj. Tedaj je priporočljivo, da postopoma dvigujemo temperaturo in da žival kopamo v posodi z vodo temperature 22 do 26 ° C; tako ji nadomestimo izgubljeno tekočino. Za mlade želve zadostuje že 4 do 6 tedensko spanje. Prezimijo lahko le zdrave, dobro hranjene živali.

Pogosto želve po prezimovanju izločajo belkasto kroglico sečnih snovi, ki se da preprosto zdrobiti za razliko od jajc, s katerimi jih lahko zamenjamo. Na ponovno krmljenje se želve privajajo 3 do 5 dni, včasih tudi več tednov. Za mlade, majhne želve je boljše, če jih ne prezimujemo, ampak jih med hladnim obdobjem vzdržujemo v terariju, kjer temperatura ne niha. Živali, ki so stare več kot 2 ali 3 leta, redno prezimimo. Tudi po večletni nenehni dejavnosti, pri želvah ni bilo opaziti posebnih zdravstvenih težav, vsekakor pa spada prezimitev v njihov življenjski ciklus; živali, ki niso mirovale dalj časa, se namreč ne razmnožujejo.