KOT LISTJA IN KOBILIC
 

Celo dandanes ogrožajo Bližnji in Daljnji vzhod, severno Afriko in Južno Ameriko. Priporočilo petega dne »Plodite se in napolnite vode in zemljo«, so kobilice vzele presneto zares. Biblija jih omenja kar 98-krat!

Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah: živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah! (Geneza 1, 24)

Kobilice so sinonim za številnost, plodovitost, požrešnost in osma izmed desetih nadlog, ki so prizadele Egipt. Znanost jih uvršča med ravnokrilce (Orthopteroidea), najprimitivnejše krilate žuželke, kjer so še črički, paličnjaki, živi listi, bogomolke, bramorji, strigalice in ščurki. Prav med ravnokrilci so lani v Namibiji po 87 letih odkrili nov red žuželk, trenutno imenovan gladiator (Mantophasmatodea), kar označuje 'nekaj med bogomolko, kobilico in paličnjakom'.


Poecilimon ornatus

Pri večini ravnokrilcev sta prednji, ožji in debelejši krili namenjeni za zaščito zadnjih pri počitku. Med kobilicami najdemo odlične letalce, a večina se zanaša na močne zadnje noge. Nekatere vrste, predvsem na hladnejših ali zelo vetrovnih območjih, so zaradi energijske zahtevnosti ali z vetrom povezanega tveganja krila izgubile.

Kot smučarji skakalci se pod idealnim kotom v aerodinamični drži odrivajo iz nizkega počepa in v najvišji točki razširijo krila, ki delujejo kot prevelik kombinezon. Tako preskočijo cel meter ali 80-kratno dolžino lastnega telesa kar brez skakalnice.

Odlično delujoči aparat za drobljenje hrane je pri ravnokrilcih sestavljen iz treh parov čeljusti, ki so tako trdne, da jih ptiči, ki se s kobilicami prehranjujejo, izločijo nepoškodovane.

Njihovih 5 oči, od katerih je par največjih sestavljen iz tisočev manjših, jim omogoča širok pogled na svet, pogosto kar na vse strani hkrati. Kljub temu so, kot pri večini žuželk, poglavitno čutilo tipalke. Z njimi tipajo, vohajo in okušajo.

Moderna znanost kobilice deli na dolgotipalčnice (tipalke so daljše od telesa), in kratkotipalčnice, (glede na to, ali so tipalke daljše ali  krajše od telesa).


Primorska plenilka (Decticus albifrons)

Naša največja dolgotipalčnica primorska plenilka (Decticus albifrons) lahko  ugrizne tudi človeka. Na našem jugu najdemo tudi žagarico (Saga pedo), poimenovano po preoblikovanih sprednjih nogah, s katerimi pleni žuželke. Po videzu ta zaščitena vrsta spominja na paličnjake, s katerimi deli deviškorodnost, morda ne najzabavnejši, zato pa v določenih okoliščinah najzanesljivejši način razmnoževanja.

... To je začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo ... (Geneza 11, 6)

V grobnicah so našli zapise o kobilicah, stare več kot 4500 let. Nič dobrega. Že takrat so oljko v pičlih štirih minutah oglodale do lesenega ogrodja. Arabci jim včasih rečejo Alahova vojska, celo pismenko askar (vojščak) sestavljajo stilizirana kobiličja krila.


Travniška listarica (Ruspolia nitidula)

Zaloge maščobe jim omogočajo več dni preživetja brez hrane. Ogrožajo skoraj petino zemeljske površine, na kateri živi dobra desetina človeštva. Vendar so nevarne le v rojih. Za nastanek teh je odločilno predvsem deževje v pravem obdobju razvoja, kar vodi k prenaseljenosti. Gneča pomeni neprestano dotikanje, kar umirjene individualke spremeni v kolektivno zlo. Spremembo opazi tudi nestrokovno oko, saj miroljubno zeleno barvo izpodrinejo bojne rumeno-rdeče-črne kombinacije.

Takšne pošasti zmorejo 12 ur nepretrganega leta, med katerim zatemnijo nebo, z izločki prekrijejo tla pod seboj, njihova krila pa ustvarijo hrup tisočerih konjenikov.

... Vstopali so številni kakor kobilice. (Sodniki 6, 5)

Znanih je tisoče vrst, a le kak ducat lahko postane zares nadležnih.
Pri selitvah jih nosi veter, tako da občasno orjaške jate celo preletijo ocean! Leta 1988 so sledili jati puščavskih kobilic (Schistocerca gregaria), ki je v višini dobrega kilometra preletela pet tisoč kilometrov z zahodne obale Afrike do Zahodne Indije, taista vrsta je leta 1954 prekrila 1000 kvadratnih kilometrov Kenije z roji, ki  so skupaj tehtali 100 tisoč ton in pojedli prav toliko hrane na dan.

Še v 20. stoletju so bili v deželah Bližnjega vzhoda običajni razglasi z zahtevo naj vsak polnoleten prebivalec nabere 5 kg kobiličjih jajčec in jih odda pri pristojnih organih. Na Cipru so jih tako med enim samim vpadom nabrali 1300 ton. Na bolj okuženih območjih so v kvadratnem metru (!) našteli tudi 70 tisoč jajčec, kar ob 70-odstotnem izkoristku pomeni strašno vojsko požeruhov v naslednji generaciji. To s pridom izkoriščajo štorklje, ki  se jih nažrejo do onemoglosti, več vrst muh, ki se lotevajo že jajčec, pa seveda domača perutnina, ki na koncu prinaša dobiček človeku. Še zanimivost: jajca s selivkami hranjenih kokoši imajo živordečo barvo rumenjaka, kar daje osupljive možnosti ljubiteljem palačink.

Če verjamete ali ne, številni matematični učbeniki v takšnih državah vsebujejo naloge, ki se začenjajo »Če kobilica požre x gramov hrane na dan...«. Medtem ko se šolarji potijo v klopeh, se njihovi mlajši bratje igrajo s kobilicami na vrvici, kot bi pri nas spuščali aviončke.

Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili ... (Daniel 12, 2)

Za kobilice je značilna nepopolna preobrazba, torej brez bube. Ličinka, imenovana nimfa, po petih do sedmih levitvah odraste v spolno zrelo žival, od katere se prej po videzu navadno loči le po dolžini kril.

Legendarni naravoslovec Fabre je očaran opisal paritev vrste Decticus že pred stoletji. Samica je tista, ki dominira, samca celo prevali na hrbet, ukrivi zadek, se dotakne njegovega, nato samec izloči sorazmerno velik mešiček s semeni, ki se oprime njenega legla. Samica tovor nato vlači s seboj, dokler ga ob primernem času ne pregrizne in vsebino ne iztisne nad spolno odprtino. Jajčeca odlaga v posebnih zavojčkih. Pri tem lahko kar za dvakrat podaljša svoj zadek, da jih spravi v varno globino. Sedem centimetrov dolgim samicam uspe jačeca izleči tudi deset centimetrov globoko, in to v zbito zemljo, kakršne se človek loteva le z jeklenim orodjem. Globina je ključna za ohranjanje vlage, saj izsušena jajčeca propadejo. Zato so na koncu legla senzorji za vlago, trdoto, slanost in temperaturo. Ena samica zapusti tudi čez 200 potomcev.

Kobilici obvladujejo zelo raznolika območja, od goratih pokrajin do z alkalijami prepojenih nižin ob Mrtvem morju. Ni jih le ob obeh zemlejskih tečajih.

Posebej zanimivo je izleganje jajčec dolgotipalčnice Phaneroptera falcata, ki razcepi list, kot bi odprla sendvič, vanj izleže jajčece in ga spet zlepi. Enako zna celo z listom papirja.

... Hvalite ga s harfo in citrami ... (Psalmi 150, 3)

Najznačilnejši zvok poletja je čirikanje, ki se razlega izpod grmičevja, trave in z drugih zmenkom prijaznih kotičkov.
Kobilice uporabljajo dva mehanizma oglašanja: kratkotipalčnice drgnejo nogo ob krilo (ušesa imajo na trupu), dolgotipalčnice in njihovi bližnji sorodniki črički pa krilo ob krilo (ušesa imajo na nogah). O pomembnosti oglašanja govori dejstvo, da so nekatere vrste izgubile krila, a obdržale cvrčalni aparat. Tiste, ki so izgubile tudi tega, se sporazumevajo s topotanjem po

lesu.

Čriček

Črički se imenujejo po nekoč priljubljeni igrački cri cri (cri francosko pomeni krik, žvižg, tudi cviljenje, škripanje). Muzicirajo samčki, kar dokazuje, da reklo naj baba molči, ko dedec govori izvira iz primitivnih družb. Da pa je molk zlato, potrjujejo nekateri molčeči samci. Ti samice čakajo v zasedi, ko raznežene pricapljajo k muzikantom. Prebrisanci se nato z njimi parijo ob godbi neposrednega tekmeca. Basen o nesrečnem čričku torej drži. Sicer pa - ni že Prešeren rekel, da pevcu vedno sreča laže?

Črički in kobilice znajo nastopati z vodilnim vokalom, ki mu drugi pritegnejo v dvo- ali trospevu in celo zboru.
Najglasnejši so bramorji z značilnimi lopatasto oblikovanimi prednjimi nogami. Rekorderje je mogoče slišati z razdalje, ki presega kilometer in pol. Kljub lepim pesmim jih ljudje preganjajo, saj med svojim večletnim razvojem pod zemljo ves čas grizljajo črvičke in koreninice.
Med našimi murni prevladuje poljski (Gryllus campestris), ki koplje rove v zemlji. Še zanimivejši je cvrček, hišni muren (Acheta domesticus), ki ne zna kopati in zato živi kar v človeških naseljih, kjer se na tleh vedno najde kaj za pod zob.

O bezanju murna iz luknje je pisal že Valvazor, Dickens mu je postavil spomenik s Čričkom nad ognjiščem, kitajska cesarska palača pa je imela kar zbor v kletkah iz žada in slonovine.

Slovenski biolog Ivan Regen je 31. avgusta 1925 s posebnim cvrčalom kot prvi človek igral v duetu z žuželko. Ko je nato pred mikrofon postavil murna, pred zvočnik pa murnove samičke, so oboževalke namesto k zvezdniku lezle v zvočnik.

Zelenkastobeli ali bledorumeni čriček iz rodu Oechantus je odličen termometer: pri višji temperaturi hitreje čirika. Če številu zvokov, ki jih odda v osmih sekundah, dodamo pet, dobimo zunanjo temperaturo v stopinjah Celzija.

Vendar jih je človek izrabljal tudi v mračnejše namene. Posestniške žuželke so silili v medsebojne boje, organizirane v treh kategorijah z obveznim tehtanjem. Najbolj zavzeti so najemali poklicne trenerje in borce hranili z dieto iz riža, kuhanih kostanjev in komarjev (slednje so trenerji krmili z lastno krvjo), jih kopali v krepčilnih zeliščnih kopelih in zanje izdelovali telovadne naprave iz majcenih vejic. Pred bitko so jih zdražili z žgečkalom iz podganjih dlak. Ena izmed kitajskih dinastij je menda celo propadla, ker se je cesar preveč posvečal bojem čričkov!
Uporabnost čričkov se tu ne neha. Menda so najboljše vabe za celo vrsto rib. Sredi prejšnjega stoletja je gojenje čričkov podjetnega Georgea Smitha v nekaj letih spremenilo v dolarskega milijonarja. Danes jih gojijo predvsem lastniki kuščarjev. Črički so s 24 odstotki beljakovin pri vrhu hranilne vrednosti med žuželkami, hkrati pa imajo le 9 odstotkov maščob. Idealno torej za kuščarja na shujševalni.

In dan za dnem so imeli jesti ... (1. knjiga kraljev, 17, 15)

Kobilice glede na svojo težo žro približno 8 krat hitreje od goveda. Mlade kobilice pojedo celo lasten lev. Mnogim so največji sovražniki kar večji vrstniki, ki se držijo prastarega načela, da je večjemu in močnejšemu dovoljeno vse, tudi detomor in kanibalizem.
Žro torej vse, neodvisno od barve, tekne jim tudi med s čebelami vred. Znani so primeri, ko so roji kobilic požrli sušeče se perilo, kar je gotovo dodaten razlog za nakup sušilnega stroja.
V nekaterih (nepotrjenih) zgodbah se kobilice lotevajo nezaščitenih človeških dojenčkov.

V 11. poglavju Leviticusa so naštete »čiste« živali, primerne za prehrano izbranega ljudstva. Med njimi ni zajca, svinje, morskih sadežev, žabe, polžev in še mnogih delikates, so pa kobilice, ki vse našteto po hranilni vrednosti prekašajo. Okusne so pečene, kuhane ali posušene in zmlete v moko, iz katere mesijo kaloričen in beljakovinsko bogat kruh.

Niti ena ni ostala po vseh egiptovskih pokrajinah. (Eksodus 10, 19)

Starodavna ljudstva so jih odganjala z zaklinjanjem. Še leta 1848 so mormoni v Utahu na invazijo kobilic odgovorili z gorečo molitvijo, po kateri so se pojavile jate galebov in rešile letino. Zato danes v Salt Lake Cityju stoji spomenik galebu.

Religija druge polovice prejšnjega stoletja so bili insekticidi. Po drugi svetovni vojni so ogrožene pokrajine množično zapraševali z aldrinom. Med enim zadnjih večjih napadov konec 80. let so proti kobilicam porabili 15 milijonov litrov insekticidov. Boj s to nadlogo je povezal Američane, vlade arabskih držav, njim tradicionalno nenaklonjena nomadska ljudstva in celo tihotapce.

Preganjali so jih z dimnimi zavesami, metalci plamena in topništvom. Ruski obrambni sistemi uporabljajo letala U2 in vrhunske laserske sisteme. V Afriki danes veliko pričakujejo od smrtonosnih glivic. Najboljše sredstvo proti kobiličji katastrofi ostaja druga katastrofa - suša.
Sodobni kmetovalec se pesticidom izogiba. Pravočasno oranje jajčeca in nimfe izpostavi naravnim sovražnikom. Ob omenjenih so to še različni hrošči, miši, kuščarji, ptiči, kače in pajki. Pomagajo tudi kolobarjenje, večja raznovrstnost poljščin in zeleni pasovi med njimi (nekatere vrste graha in detelje odganjajo kobilice).

Seveda ob takšni rodnosti ni strahu, da bi kaka vrsta kobilic zašla na seznam ogroženih vrst. Že v svetih knjigah je zapisano: Ko ne bo več kobilic, tudi sveta ne bo več.

Copyright:

Besedilo: Tomo Kočar; Fotografije: Blaž Šegula
http://www.gea-on.net/