Ste vedeli, da so stari Grki izdelovali svoje najbolj priljubljeno glasbilo iz želvinega oklepa? Na izpraznjenega so pritrdili rogove, mednje napeli strune iz ovčjega črevesja in nastala je harfa. Slednjih je bilo iz leta v leto več, želv pa vse manj in tako so še dandanašnji ogrožena vrsta. Tudi naše, slovenske, so na rdečem seznamu rastlinskih in živalskih vrst Republike Slovenije. Ste sploh vedeli, da jih imamo? Resda niso velikanke, predniki jih tudi niso uporabljali za ogrodje glasbil, so pa zato v Sloveniji avtohtone in na svetu sila redke.
Imenujejo se močvirske sklednice in jih po zadnjih informacijah v slovenskih mokriščih najdemo največ še 2500. »S podatki je velik križ. Doslej nismo pripravili nobene strokovne raziskave in zato nimamo oprijemljivih podatkov, koliko želv pri nas sploh živi,« je razgrnila dr. Staša Tome, ki v Prirodoslovnem muzeju Slovenija že dolga leta zbira podatke o opazovanju sklednic v Sloveniji. Še bolj je v delo zagrizla pred slabim letom. »V Evropsko unijo združeni birokrati so na slovensko ministrstvo za okolje in prostor zaprosili za poročilo o naši avtohtoni želvi, ki je v številnih državah že izumrla, pri nas pa se je ohranila. Na pogled preprosta naloga se je pokazala za težavno delo, saj so na voljo le redki podatki o njeni razširjenosti in ekoloških zahtevah v Sloveniji.«
Pod avtomobilska kolesa
Razprava je vendar ugledala luč sveta, a brez ključnih podatkov o številu želv. Smo tudi tokrat premalo ponosni na naravno bogastvo, ki ga imamo? Gre znova za prazno blagajno? »Ponosni nismo premalo, res pa smo se šele pred desetimi leti prebudili in le doumeli, kako velik zaklad imamo,« je spregovorila Katja Poboljšaj iz Centra za kartografijo favne in flore. Odtlej se ni dosti premaknilo. Pravzaprav sploh nimamo strokovnjakov, ki bi se od jutra do večera ubadali z želvami. »Pravi naslov za podrobnejša pojasnila o sklednicah pa je Andrej Hudoklin,« je Tometova navedla strokovnjaka Zavoda za varstvo narave v Novem mestu.
Po nekaj dneh iskanja sem le prišla do njega in postregel mi je s podatki edinega slovenskega sistematičnega projekta o raziskovanju sklednic. »Pred devetimi leti smo pripravili projekt Iščemo želvo močvirsko sklednico, pri katerem so nam pomagali učenci belokranjskih šol. Potrkali so k ribičem, lovcem in drugim ljubiteljem narave ter dobili osupljive odgovore. Ugotovili so, da sklednice živijo v celotnem porečju Lahinje. Večkrat so jih opazili na pokošenih travnikih in celo na cestah, kjer pa sreča ni bila na njihovi strani. Njihov oklep je prešibak za avtomobilska kolesa.«
V raziskavo so lahko strnili tudi bolj spodbudna dognanja. Med drugim uspešno reševanje želvinega gnezdišča ob mrtvici. »Tam smo opazili sprva skromen kupček žagovine, ki pa je iz dneva v dan bolj naglo rasel. Sledi so nas pripeljale do vaščana, ki je mrtvico izbral za odlagališče in s tem ogrozil močvirske sklednice. Ob pomoči inšpektorja smo mu preprečili grmadenje žagovinastih kupov,« je ponosen pobudnik raziskave, ki jo je vodil povsem ljubiteljsko. »Ker pa smo pri preučevanju temeljili zgolj na opazovanju, se, žal, nismo dokopali do ocene velikosti populacije želv v Beli krajini.«
Ko jih zazebe v podplate
Po obetavnem premiku je raziskovanje spet zastalo. Še zmeraj ni znano, koliko sklednic imamo. Tako nam v uteho ostajajo le podatki o zunanji lepoti močvirske posebnice in njeni življenjski poti, ki si jo utira pod 30 centimetrov dolgim temnim oklepom. »Zgrajen je iz koščenih in med seboj stkanih plošč, vrh katerih se v mrežo prepletajo rožene plošče, podobne človeškim nohtom,« je pojasnil velik ljubitelj sklednic Griša Planinc. V isti sapi je pristavil, da so rožene plošče pri mladičih majhne, z leti pa se večajo in na povrhnjici rišejo rise, ob pomoči katerih lahko ocenimo starost želve. »Vendar želve ne rastejo vsako leto enako hitro. Medtem ko se v muhastem vremenu njihova rast skoraj ne premakne, v sončnem pletežu naglo nabirajo milimetre. Tovrstno določanje starosti je zato včasih zavajajoče in je vsekakor pripravnejše, ako leta določimo s prerezom večjih kosti, skritimi pod oklepom.«
Pod njim najdemo kilogram težak roževinast in v temne tone obarvan trup, na katerem so velikokrat zarisane svetle, povečini rumene pike ali lise. Te najdemo tudi na približno pet centimetrov dolgem repu. »Sklednice imajo na sprednjih dveh nogah pet prstov, na zadnjih štiri, med njimi je plavalna kožica, na konicah vseh pa so kremplji, ki omogočajo plezanje tudi prek na videz nepremostljivih višin,« je opis nadaljevala Tometova in natresla še podatke o želvinem zimovanju. Slovenski štirinožni biser ima očitno velikokrat mrzle podplate. S pozno jesenjo, ko sonce izgubi toplo moč ter je temperatura nižja od petih stopinj Celzija, zarije glavo in noge globoko v močvirsko blato ter zaspi za dolge tedne. Za kako dolgo in kako tedaj diha s pljuči, je še uganka.
Spretna v vodi, okorna na kopnem
Dozdajšnjemu preučevanju slovenskih sklednic se je izmuznil tudi podatek, kako dolgo zdržijo pod vodo. »Sklepamo, da najmanj deset minut. Je namreč izvrstna plavalka. V vodi urno in spretno pleni, medtem ko je na kopnem okorna in zategadelj plašna,« se je razgovoril Hudoklin. »Rada lenari pod sončno pripeko, ko začuti nevarnost, pa se urno skrije v blato ali med trstičje,« ga je dopolnila Poboljšajeva. V želvinih ustih ni ne duha ne sluha o zobeh. Nadomešča jih roževinasta prevleka, ki daje čeljusti podobo kljuna. Vanjo se ujamejo deževniki, polži, vodne žuželke, manjše kače, sem ter tja vegetarijansko kosilo, teknejo jim tudi močvirske ribe in paglavci.
Ko se naša želva po dolgem zimskem spanju spet nahrani, se ji prileže uživanje pod sončnim pletežem, ki vselej prikliče na plan ljubezen. Ure in ure si samec ogleduje neveste ter se šele po tehtnem premisleku odloči za pravo in njemu najljubšo. Izbranke odtlej ne izpusti več izpred oči. Nenehno ji je za petami in vztrajno čaka na priložnost, ko se samici zavihti na oklep in jo nežno grizlja tako dolgo, da izbranka izpod pokrova pomoli rep, na katerem se skriva spolna odprtina. Ljubezenska čaša se napolni, samica pa brž poišče kotiček na peščeni obali, v katerega čez dober mesec izleže tudi do 15 jajc. Velika so od tri do štiri centimetre in iz njih se v najbolj vročih poletnih dneh izvalijo mladički. Nadvse jih cenijo z ostrim nosom obdarjene lisice in divje svinje, na želvine otročiče prežijo tudi vrane, čaplje in galebi.
Invazija želv rdečevratk
A bolj kot lisice in druge živali je sklednicam nevaren človek. Kot so že stari Grki in Rimljani pozabili na svet drugačnih bitij okrog sebe in potacali domove marsikatere želve, so po njih vnovič udarili naši predhodniki pred dobrimi sto petdesetimi leti, ko je na Ljubljanskem barju zadišalo po krompirju. Ta je bil še posebno slasten, če so ga spekli v žerjavici šote, pravzaprav najbolj značilne barjanske rastline, ki je resda okamenela, a za ohranitev močvirja toliko bolj dragocena.
Šote je bilo iz leta v leto manj, močvirje vse bolj podobno prostranemu polju, prepredenemu s kanali. A poseganje v naravo se tu ni končalo. Z leti so se v kanalih znašli kupi odpadkov in umazanije. Naposled so prišle še želve rdečevratke. »Te so prodajali v trgovinah z živalmi in mnogi so jih kupili za domače akvarije, ne vedoč, da zrastejo tudi 40 centimetrov. Takšne so izpustili v naravo, kjer so se menda hitro prilagodile in razmnožile, vsaj po podatkih iz živalskega vrta, kjer so rdečevratke nekaj časa imeli in so podrobneje spremljali njihove navade. Vsekakor drži, da smo sklednicam pustili zelo malo bivanjskega okolja, ki se jim zaradi uničevanja močvirnatega sveta in prihoda rdečevratk še krči,« je zgrožena Poboljšajeva.
Upanje živi, četudi s praznimi žepi
Zgodba se tako zavrti v že znanih slovenskih taktih. Namesto da bi ubranili, kar imamo posebnega, to vsevprek uničujemo z novostmi, ki jim lahko pridamo še kup gnojil, biocidov in prigode bahavih nelegalnih lovcev. »Prejšnjo jesen je sodelovec med delom na terenu uzrl ostanke tabornega ognja, zraven je ležal oklep sklednice,« je ogorčena Poboljšajeva, ki poskuša z drugimi biologi v mrežo slovenske sklednice ujeti čim več znanja, potrebnega za njeno preživetje.
»Z belokranjskim projektom pred devetimi leti smo stopili korak naprej. Če drugega ne, so se ljudje začeli zavedati, da med nami domujejo želve. Korak naprej je bil, ko je morala Slovenija pred vstopom v Evropsko unijo podpisati konvencijo o skrbi za slovenske živalske vrste. Med drugim za močvirske sklednice, ki so na seznamu strogo zavarovanih vretenčarjev bernske konvencije,« je svetlo plat zvona predstavil Hudoklin. Pa vendar je treba upanju primešati še dejanja, da bodo oživila že dolga leta tleči projekt o sklednicah. »Žal ni praga strokovnih inštitucij prestopil še nihče, ki bi ga želve tako pritegnile, da bi se bil pripravljen poglobiti v vse njihove skrivnosti,« je zgodbo strnil Hudoklin, ki z vnemo, ped za pedjo, snuje srečnejši jutri slovenske želve. Četudi je velikokrat zaradi praznih žepov nemočen. Med drugim pri preštevanju in zavarovanju želv, ki so na pragu izumrtja tako v Švici kot Franciji. Se jim bo kmalu pridružila še Slovenija? Bomo dopustili, da žival, ki na zemeljski obli živi najmanj 100 milijonov let, izgine izpred našega obličja?
Če drugega ne, je slovenska želva sklednica za čakanje na svojo slovensko odrešitev vsaj primerno usposobljena. Živi namreč tudi 120 let. Kar naj ne bo izgovor za odlašanje. |
