Povprečno slovensko gnezdo poleg staršev in po zadnjem statističnem zapisu enega otroka in četrt premore še standardna hišna ljubljenčka psa, mačko, morebiti tudi kakšnega glodalca ali ptiča. Redkeje pa se za domačimi stenami znajdejo eksotični primerki manj znanih, na javnem slovenskem trgu po večini nedosegljivih živalskih vrst. Vse o neslovenskih pajkih po dolenjsko je izvedela BARBARA PANCE.
Še največji eksoti naših bivalnih prostorov, bi utegnile povedati vrle gospodinje, so z vriščem preganjani domači pajki, suha in dolgonoga kreatura, znana kot suha južina, pa kakšen bolj rejen in dlakav zastopnik svoje vrste, ki nehvaležno razpredajo mreže v nedotakljivem svetišču naših domov. Tisti, ki si pajke omislijo za najboljše človekove prijatelje, pa so v civilizirani družbi po navadi stigmatizirani kot čudaki brez primere. Kosmati stvori. Eden izmed takšnih je tudi Novomeščan Damjan Knafeljc, ki ga je pajkomanija zagrabila pred sedmimi leti. Kakšnega psa neki, v svojo sobo je na strah in grozo okolice navlekel drobencljajočo golazen, za dlan ali dve velike kosmate stvore, ki preže čakajo na plen – tropske ptičje pajke. Puhlo domnevo Dolenjec precej gromko zavrne: »Ti hišni ljubljenčki so res precej nenavadni. Morda zato, ker ne grizejo copatov in ne zakopavajo kosti. Sicer pa so pajki zelo zanimive živali, čeprav večino ljudi obide groza samo ob pomisleku nanje in se jih v velikem loku izogibajo. Sam menim ravno nasprotno. Pajki so tropske živali, ki potrebujejo posebno nego in skrb ter znajo biti prav fantastične. Včasih so lahko tudi nevarni, zato je potrebno pravilno ravnanje in tudi nekaj znanja.«
V svoji zbirateljski zagnanosti se je omejil na pajke družine Theraphosidae ali migale, kot jih imenujejo zbiratelji, med katerimi je popisanih kar 860 vrst in jih še odkrivajo. »Ta družina je lahko zelo zloglasna, saj se je je prijel sloves tarantele. Tako so jih poimenovali Američani, kar pa je s strokovnega stališča, glede na sistematiko razvrščanja pajkov, nepravilno. Theraphosidae so predstavniki najstarejših in največjih pajkov na svetu. Poimenovanje ptičji pajki se je prijelo zaradi sposobnosti drevesnih vrst, ki so zmožne ropati gnezda in loviti manjše ptiče. Talne vrste pa se prehranjujejo z žuželkami, sesalci in plazilci svoje velikosti, pobijajo tudi kače, kuščarje. Največji primerki ptičjih pajkov zrastejo do 12 cm, z razponom nog merijo tudi 30 cm, znanstvenike presenečajo z vzorci in neverjetnimi barvami.«
Med bananami. Prvi ptičji pajek je bil popisan leta 1758, sistemsko pa ga je razvrstil švedski naravoslovec in začetnik moderne biološke sistematike Carl Linne. Odkritje je podkrepil s sliko raziskovalke insektov Sybille Merian, ene izmed najpomembnejših znanstvenic 17. stoletja, ki je med odpravo po Surinamu narisala velikega pajka s ptičjim plenom med čeljustmi. V Evropo so ptičji pajki naključno prodrli v povojnih letih, nekateri so se skrivali med pošiljkami banan in agrumov iz Srednje in Južne Amerike.
Tropski eksoti so zašli celo na prodajne police in med kupci zasejali panični strah. Veliko pajkov, ki so človeku povsem nenevarni, še danes premine pod podplati čevljev ali konča zaradi izdatnega pršenja z insekticidi. »Resnejše soočenje s ptičjim pajkom med tropskimi sadeži je bilo le redko in se je končalo brez večjih posledic, saj ugriz tega pajka ni smrten. Zato si ptičji pajki ne zaslužijo pretiranih in grozljivih zgodb, ki krožijo med nevedneži.
Občasno pa v Evropi med pošiljko banan še vedno najdejo zelo nevarnega in enega od najbolj strupenih pajkov na svetu Phoneutrio nigriventer, ki živi na plantažah banan Srednje in Južne Amerike. Če se počuti ogrožen, je zmožen z nezmotljivo natančnostjo skoraj z enega metra ugrizniti svojo žrtev. Pri človeku se učinki strupa pokažejo že po nekaj minutah. Izgubljati začne ravnotežje in upada mu stopnja senzoričnega dojemanja, giblje se kot v transu. Gre za zelo učinkovit nevrostrup, ki povzroča znojenje, krče mišic, kraj ugriza zelo boli, človek dobi vročino, začne se sliniti in pade v komo. Po nekaj urah brez zdravniške pomoči umre zaradi ohromitve dihal,« prenaša Knafeljc strah iz tropov v svoje domovanje.
Najbolj strupen poginil. Damjanov asortiment pajkov v ujetništvu obsega 100 različnih vrst z vseh kopenskih zaplat, ki jih je namestil v stotnijo sobnih terarijev, med katerimi včasih tudi povsem sproščeno zadrema. V zbirki je še do nedavnega kraljeval tudi eden od najbolj strupenih pajkov na svetu, že omenjeni brazilski Phoneutria nigriventer, ki je poginil od starosti. Družbo sta mu delala doma vzgojeni evropski pajek, katerega strup enačijo z močjo najnevarnejših svetovnih strupenjakov, Latrodectus tredecimguttatus ali črno vdovo, in kolumbijski Megaphobema robusta, ki se ga posreči razmnožiti le izjemnim gojiteljem. »Fascinirali so me njihov življenjski prostor, velikost, obarvanost, pajki so žive kreature, nekaj nenavadnega. Vsi so strupeni, ker se le tako lahko prehranjujejo. V plen izbrizgajo strup in prebavne encime, ki žrtev razkrojijo, pajek pa iz nje izsesa hranljivo kašo. Vendar so nekateri strupi za človeka popolnoma neškodljivi, nekatere vrste pa imajo zelo nevarne živčne strupe.
Predvsem se je treba izogibati ugrizom nevarnih azijskih in afriških vrst. Svoj plen agresivno napadejo, ga zgrabijo z močnimi čeljustmi in vanj vbrizgajo strup. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da strup afriškega ptičjega pajka Pterinochilusa murinusa ubije odraslo miš v štirih minutah.« Velike živali, katerih trup bi težko stlačili v pest odraslega človeka, tudi popestuje in pobliže preuči, zato mora biti presneto previden, da kateremu členonožcu po nesreči ne skrivi dlake. Strah pred pajki je človek resnično privzgojil ob pomoči imaginarnega sveta, v katerem gromozanske gmote nastopajo kot protagonisti strahu, groze in nevarnosti. Ampak, ali ni ta stereotip vsaj malo upravičen? »Nikakor ne,« sobesednik zbrano zatrdi. »Ko živali bolj podrobno spoznaš, ugotoviš, da je strah zgolj navidezen. Pri nekaterih vrstah je čutiti adrenalin, vendar sem se vedno pravočasno izognil ugrizu, čeprav prijemam tudi zelo nevarne vrste.
A previdnost ni nikoli odveč, zato pazim, da živali niso v stresu, ker sicer postanejo agresivne. Značilen obrambni sistem srednje- in južnoameriških pajkov iz poddružine Theraphosidae je odmetavanje drobnih dlačic na zadku, ki jih izstrelijo z zadnjim parom nog. Te zelo dražijo kožo, dihala in oči. Čeprav velja večina pajkov iz te družine za nestrupene, je anafilaktični šok zaradi ugriza nepredvidljiv.« Bolj kot strah pred močjo pajkove čeljusti in njenimi posledicami pa gojitelja žene naravni čut po ohranitvi vrste. |
