»Prvi smo bili tu, to je bilo najbolj pomembno.« Ko sta ciprska morska biologa Andreas Demetropoulos in Myroula Hadjichristophorou med vodenjem po zavarovanem območju zahodne otoške obale Lara poudarila to dejstvo, nista mislila na lastno hvalo. Šlo je za splet srečnih okoliščin, znanja, vztrajnosti in intuitivnega občutka za varovanje narave. Že pred tremi desetletji sta namreč vizionarsko prehitevala; z ozaveščanjem strokovne in širše javnosti sta tako uspela območje zavarovati pred divjo industrializacijo, z neogibnim, od vseh strani prodirajočim turizmom pa tudi nekako ustvariti sodoben način neškodljivega sobivanja.
Zavarovano območje polotoka Akamas z razpotegnjeno peščeno obalo Lara – Toxeftra se razprostira na površini približno 155 kvadratnih kilometrov. To je idealen kraj za gnezdenje sredozemskih želv. Od najbližjega mesta Paphos je oddaljeno le 15 km. Tako je razumljiva skrb Andreasa in Myroule – v strokovnih krogih v tujini je v navadi skrajno poenostavljene komuniciranje in tituliranje – kako še naprej ohraniti varno razdaljo med bližnjimi in bolj oddaljenimi sosedi, ne da bi si s tem nakopali očitke, da sta s sodelavci in somišljeniki zaviralca razvoja.
Že pogled na zemljevid pokaže, da se avtoceste očitno načrtno končajo daleč pred zavarovanim območjem, ob obisku pa se tudi lahko prepričamo, da do cilja vodijo le makadamski kolovozi za terenska vozila, pa še za te le s posebnim dovoljenjem. Ta sredozemski otok pač v vseh turističnih gradivih simbolizira boginja Afrodita, ki se je »rodila iz valov« kakšnih sto kilometrov jugovzhodneje. In to, poleg drugega, neustavljivo privlači turistične obiskovalce in tuje investitorje; predvsem nekdanje kolonizatorje Angleže pa Nemce in Skandinavce ...
Peš in obzirno
Ko govorimo o strogo zavarovanem območju, bogatim s floro in favno to v omenjenem primeru dejansko pomeni, da nikomur ne sme niti pasti na pamet, še tako asketsko kampiranje. Še nedavno nazaj je bilo celo prepovedano prinesti s seboj na plažo senčnike ali kar koli temu podobnega. Mimogrede: tudi vsi, ki imajo neposredno kaj opraviti s terenskim raziskovanim delom pri varovanju želvjega zaroda, se morajo zadovoljiti z dvema majhnima lesenima objektoma, ki sta še najbolj podobna Robinzonovem domovanju in že s krajše razdalje skoraj nevidna. V enem je shranjena nujna oprema kot so posebne košare za zaščito želvjih jajc pred plenilci na suhem, zlasti lisicami, ki predvsem tu potrjujejo svojo zvitorepost. S »čuvaji plaže«, to sta praktično vse poletne noči kar Myroula in Andreas, pa študenti in drugi njuni prostovoljni sodelavci, imajo razvite prave skrivalnice, kdo bo koga prelisičil ... Lisice, ki spretno čakajo v grmičastih zasedah in se nato v koncentričnih krogih približujejo želvjim gnezdiščem, ali ljudje, ki jih varujejo, nameščajo zaščitne košare in opazujejo, kdaj se bo iz katere od njih v zavetju noči odpravila mala četica komaj dobro izleženih želvic po mivki naravnost proti morju ...
V drugem manjšem lesenem objektu so priložnostne razstave: fotografije in opisi življenjskega cikla želv, njihovega varovanja in skrbi za biotsko raznovrstnost na suhem ter v morju. Ljudje lahko prihajajo na ogled, precej gričevnato širše območje je tudi sicer prijetno za različne pohodniške ture. Nikakor pa se ne smejo zadrževati na plaži v nočnem času, ne smejo prižigati ognja ali tudi z večje razdalje na primer z lasersko svetlobo ali na kak drug način osvetljevati peščene plaže, kjer so gnezdišča.
Služba na plaži
Z omenjenim zaščitnim območjem – ki so ga v večji meri odkupili – gospodari oddelek za ribištvo na ministrstvu za kmetijstvo in naravne vire. Tako sogovornika približno pol leta preživita v »matični službi« v Nikoziji, v začetku maja pa se preselita na območje Lare. Tam deluje tudi manjše informacijsko središče. V sezoni gnezdenja in izleganja želvic, od junija do 30. septembra, je tako omenjeno območje pod nenehnim nadzorom. Omejitve se nanašajo tudi na ribarjenje, ki ne sme posegati v stometrski obalni pas. Obiskovalci se ne smejo gibati na omenjenem območju uro pred sončnim zahodom do sončnega vzhoda ...
Andreas in Myroula vsako leto organizirata tudi različne seminarje oziroma izobraževanje za znanstvenike in strokovne sodelavce s sredozemskega območja. V tem jih podpira program UNEP/MAP, sodelujejo pa tudi v projektu Evropske komisije v programu MED-SPA. Izredno dobro je njihovo sodelovanje z Regionalnim akcijskim središčem za posebna zavarovana območja v Tuniziji. Tako se je z leti razvilo dobro sodelovanje s prav tako morskim biologom Chedlyjem Raisom s tuniškega raziskovalnega središča, ki raziskuje morsko biološko raznovrstnost. In ko ob novinarskem srečanju beseda nanese na mednarodno sodelovanje, se hitro pokaže, da vsi trije dobro poznajo našega mag. Roberta Turka s piranske območne enote Zavoda za varstvo narave in še nekatere strokovnjake z naše Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo. Še več, v pogovoru smo odkrili, kako so na Cipru že uspeli identificirati primerke želv, ki so jih, nehote ujete v ribiške mreže v slovenskem morju in prinešene v piranski akvarij, naši morski biologi oštevilčili, popisali in vrnili v morje. Taka naključja so seveda redka, zato je razumljivo zadovoljstvo vseh, ki sodelujejo v projektu varovanja morskih želv in tako pomagajo ohranjati biološko raznovrstnost.
Varno do akvarija in nazaj v morje
O tem, kako to poteka v občutljivem sredozemskem »bazenu«, je bilo že precej napisanega, zato naj tokrat le na kratko povzamemo, kar sta nam povedala mag. Robert Turk in upravnik piranskega akvarija Valter Žiža.
Slovenski delež v sredozemskem programu varovanja želv podpirata slovensko ministrstvo za okolje, prostor in energijo ter podjetje Petrol. Gre za sklop dogovorov o sodelovanju pri ohranjanju dobrega stanja slovenskih voda ter projekt, imenovan Odkrijmo bisere slovenskega morja, znotraj katerega je tudi poseben program Ohranimo želvo v slovenskem morju. Pred tem sta projekt neformalno uresničevala piranska območna enota Zavoda za varstvo narave in piranski akvarij z zbiranjem podatkov o eni najbolj znanih ogroženih živalskih vrst Sredozemlja.
Morska želva Carreta caretta se v severnem delu Jadrana pojavi predvsem med aprilom in novembrom. Plitvo slovensko morje je namreč primerno prehranjevalno območje za mlade karete. Te se v zgodnjem življenjskem obdobju hranijo s prosto plavajočimi organizmi, pozneje pa s tistimi, ki jih najdejo na morskem dnu. Z ohlajanjem morja se želve selijo v južnejše predele, del pa jih zapusti Jadransko morje – med drugim tudi zaradi gnezdenja na turških in severnoafriških obalah (kar je za zdaj manj raziskano) in na Cipru, kjer pa je, nasprotno, prav to področje skrbi zanje zelo dobro razvito.
Za označevanje in izpustitev želv skrbi upravnik piranskega akvarija Valter Žiža. Lani so ribiči prinesli 29 želv, 18 žal poginulih in 11 živih primerkov. Šlo je za precej velike želve, z dolžino oklepa 70, 73 in celo 79 cm. Lani izpuščene želve so bile – z izjemno najmanjše, z oklepom le 26 cm – označene z uradnimi številkami od A2236 do A 2245, ki jih, kot rečeno, akvariju posreduje Regionalni center za zavarovana območja v Tunisu. Večina želv je bila izpuščena še isti dan ali dan pozneje, saj si vsi prizadevajo, da bi žival v ujetništvu doživela čim manj stresa in da bi se kar najhitreje vrnila v svoje naravno okolje.
V tem projektu je zelo pomembno oblikovanje baze podatkov. Ta vključuje vse potrebne podatke po standardiziranem vprašalniku, poleg tega pa evidentirajo tudi podatke o mrtvih želvah, ki čakajo na genetsko obdelavo. V projektu posredno sodeluje tudi raziskovalec Hrvaškega prirodoslovnega muzeja iz Zagreba, Bojan Lazar, ki je nosilec programa Raziskovanje in zaščita želv v Jadranu. Dosedanji rezultati analiz naključnega ulova, izsledki označenih primerkov in preliminarne analize kažejo, da je severni Jadran pomemben habitat te vrste želv v Sredozemlju.
Andreas in Myroula, sta tudi omenila, kako je širša javnost pri njih tudi že v preteklosti postala občutljiva na varovanje favne. Tako se je denimo zgodilo, da je skupina ozaveščenih turistov na neki egiptovski tržnici opazila živo želvo kot »kot privlačno kulinarično ponudbo«. Ker se prodajalec ni zmenil za njihova opozorila o prepovedi lovljenja ogroženih vrst, so jo kratko in malo odkupili, poskrbeli za prevoz na Ciper in jo oddali v varne Myrouline in Andreasove roke. Ko so za to zvedeli še novinarji, pa takrat že prebujajoče se nevladne organizacije, so tudi druge stvari stekle precej hitreje ... Želva vrste kareta ima svoje mesto tudi med numizmatiki. Na srečo pa je praktično že izginila tudi z jedilnikov v restavracijah, kjer so se še nedavno ponašali prav z želvjo juho. |
