UVOD

Minilo je več kot sto let, odkar je prva papiga skobčevka prišla v Evropo in se v kratkem času tako hitro razširila kot nobena druga ptica dotlej. Vzrokov za to je več. Med njimi so najpomembnejši: izredno hitro in lahko se množi, z lahkoto jo krotimo in če ravnamo z njo pravilno, še kar dobro oponaša človekovo govorico. Tudi glede cene je zelo dostopna. Njena nega in prehrana sta zelo preprosti. Mirno lahko rečemo, da je najodpornejša med vsemi pticami, ki jih imamo v stanovanju. Če jo pravilno redimo in skrbimo za njo, doživi visoko starost, nad 15 let.

Krotka skobčevka je v hiši živa igrača. Posebno otroci se razveselijo prihoda pernate prijateljice in z njo doživijo mnogo veselih trenutkov.

Gojitev papige skobčevke je po svetu zelo razširjena. Obstajajo številna društva, narodna združenja in tudi svetovno združenje za plemensko gojitev papige skobčevke. Prav to je zagotovilo, da so bile iz navadne in divje ptice vzgojene skopčevke v številnih barvah: modre, rumene, pisane in druge.

ZGODOVINA SKOBČEVKE

Prve papige skobčevke je prinesel v Evropo (Anglijo) John Gould (znani raziskovalec) leta 1840. Prvi jih je tudi opisal v znani knjigi Ptice Avstralije, izredno dobro ilustrirani z risbami, ki jih je narisala njegova žena. Pozneje jih je prinesel še več in pozornost ljubiteljev ptic se je htiro usmerila na te male papige, še posebej, ko so ugotovili, da se množijo brez večjih težav tudi v ujetništvu. Začeli so jih množično uvažati. Po nekaterih podatkih so jih uvozili leta 1878 na 14 tisoč parov, naslednje leto pa skoraj 80 tisoč parov. Zaradi množičnega ulova in izvoza je avstralska vlada prepovedala izvoz teh ptic, toda tedaj so v Evropi skobčevke že množično gojili in jih izvažali v vse države po svetu.

Posebno znani sta bili dve gojišči v Južni Franciji, odkoder so prodajali na deset tisoče ptic. Med prvo svetovno vojno so morali, ker so izgubili tržišče, pa tudi zaradi težav pri nabavi krme, uničiti velik del teh ptic.

Po vojni je zanimanje za skobčevke znova naraslo, pravi boom pa je nastal, ko so se pojavile prverumene in modre ptice.Tako so z raznimi križanji in pozorno selekcijo vzgojili veliko število skobčevk različnih barv, ki so postale pozneje standardne. Nove barve pa nastajajo še danes.

V začetku so gojili skobčevke skupaj v velikih preletalnica in šele, ko so odkrili, da se parijo tudi v kletkah, je bilo križanje po barvi lažje kot prej.

Danes obstajajo normativi za barve in velikost skobčevke, ki jih priznavajo po vsem svetu.

DIVJA SKOBČEVKA

V naravi živijo skobčevka samo v Avstraliji. Na širnih travnatih planjavah žive v ogromnih jatath. Ko vzletijo, so včasih videti kot velik oblak, ki zakrije sonce. So izključno samo zelene barve, a v različnih odtenkih. Hranijo se s semenjem in se vedno selijo, ker iščejo zrelo travo. Imajo dober občutek za odkrivanje travnatih površin in se le poredkoma vračajo na isto mesto. Poleg semena jedo tudi različno zelenjavo. Ugotovili so, da jedo tudi drobne žuželke, ki so v travi.

Zjutraj in zvečer obiskujejo skupno kraje z vodo, in sicer v velikih jatah. Hranijo se v glavnem zjutraj in zvečer, vroči del dneva pa prebijejo v senci dreves in počivajo. Najraje se kopajo v rosni travi in listju v zgodnjih jutranjih urah. Zakopljejo se v mokro listje in se tako kopajo.

Gnezdijo konec poletja v velikih kolonijah v evkaliptovih gozdovih. Kjer se je odlomila veja lai kjer je drevo trhlo, naredijo s svojim močnim kljunom vdolbino; vanjo zlezejo skozi približno 4 cm široko odprtino. Za gnezdo ne uporabljajo nobenega posebnega materiala, temveč znase samička jajca kar na dno gnezda. Samička znese štiri do šest jajc. Na njih sedi nepretrgoma dan in noč, medtem pa jo samček ves čas neumorno hrani. V času paritvei n gnezditve so samičke zelo bojevite ter se včasih spopadejo na življenje in smrt. Samčki se skoraj nikoli ne stepejo. Zelo lepo je videti stara drevesa, polna okroglih odprtin, skozi katere venomer vstopajo in izstopajo majhne papige.

Samička sedi na jajcih 18 do 20 dni, nato se pričnejo valiti mladiči. Ker znese samička jajce vsak drugi dan, se tudi nladiči izvalijo v istem časovnem presledku. Pravi čudež je, kako samička v temi nahrani enako dobro najmanjšega in največjega mladička. Ker samček in samička hranita svoje mladiše neutrudno in požrtvovalno, zrastejo hitro in že čez mesec dni poletijo iz gnezda. Starša jih še nekaj časa hranita, dokler se popolnoma ne osamosvoje. Navadno znese samička spet jajce, še preden zadnji mladiš zapusti gnezdo in sedi poleg njega na jajcih. Takrat hrani mladiče samo samček, saj je samička zaposlena z valjenjem. V naravi gnezdijo papige skobčevke ponavadi dvakrat na leto. Samček in samička sta navadno zvesta drug drugemu in ostaneta skupaj za vedno.

Skobčevka je vilika 18 do 22 cm. Zaradi dolgega repa paje videti večja, kot je v resnici. Po telesu je zelene barve, na vratu in po hrbtu ima temnejše, valovito vzorčasto perje. Na čelu in pod kljunom je rumene barve. Ima koničaste peruti in ozek, dolg rep, ki se pri letenju razširi kot pahljača. Na obeh straneh glave ima temne pege, spredaj na vratu pa na rumeni podlagi štiri temne pike. Perje je bleščeče. Kljun je upognjen navzdol in njegova gornja polovica je gibljiva. Na nogi ima štiri prstein ko stoji na palici, sta dva obrnjena naprej, dva pa nazaj. Nogi sta modre barve.

Perje mladičev ni bleščeče, okrasne pike so nepravilne, čelo še ni rumeno, konica kljuna pa je temna. Poleg tega imajo oči črne, starejše ptice pa dobijo okoli oči bel kolobar. Nosna kožica je pri samčku modra, pri samički pa svetlo do temno rjava. Skobčevka je spolno zrela in sposobna za parjenje, ko je stara 5 do 6 mesecev in je že pravilno oblikovana in obarvana, vendar zgodnje parjenje ni priporočljivo.

NAKUP SKOBČEVKE

Še prej kot ptičko, bomo seveda kupili kletko. Ko kupujemo skobčevke, pazimo še posebej na naslednje:

Ptica mora biti živahna, bleščečega perja in mlada. Ne sme imeti kalnih oči, krivih nog in ukrivljenih prstov. Nosna kožica mora biti gladka. Nikoli ne kupimo ptice, ki veliko spi in pri tem vtika glavo pod perut. Prav tako je slabo znamenje, če je perje pod repom umazano in zlepljeno, ali pa nasršeno. Zdrava skobčevka spi vendo na eni nogi, razen mladičev. Če ptica na posameznih mestih na telesu nima perja, je ne kupimo, ker ji tudi nikole ne bo zraslo.

Skobčevke kupujemo pri tistih gojiteljih, ki so člani društva ljubiteljev ptic, kajti društva strokovno pomagajo svojim članom pri gojenju.

HRANJENJE

V trgovinah z malimi živalmi je široka ponudba hrane za papige. Izberite primerno vaši skobčevki.

KAKO VZGAJAMO SKOBČEVKO

Kletki se mirno približamo in mladiču nenehno govorimo. Ntao damo roko v kletko in prisilimo ptico, da nam sede na prst. To bo v začetku nekoliko težko, toda bodimo vztrajni in potrpežljivi. Ko se skobčevka utrudi zaradi beganja, nastavimo prst pod njene prsi, jo nežno porinemo nazaj, da bo morala sesti nanj. Ko smo to dosegli, jo počasi odnesemo iz kletke. Seveda bo odletela s prsta. Pazimo, da se med letanjem po sobi ne poškoduje. Okna naj bodo zagrnjena z zaveso, ker se bo sicer zaletavala vanje. Ko bo papiga nekaj časa letala, se bo utrudila. Takrat jo damo na ramo in ji pripovedujmo. Tudi če bo trmoglavila in ne bo hotela ostati na našem prstu, bodimo vztrajni. Ko se bo povsem utrudila, bo zanesljivo popustila. Vendar se izgobajmo, da bi prijeli ptico z rokami in napi gibi naj bodo mirni. Čez nekaj dni bo žival že povsem kortka in bo sama priletela k nam.

KAKO JO NAUČIMO GOVORITI

Skobčevka spada v vrsto tistih papig, ki se nauče izgovarjati posamezne besede in celo skupine besed. Če hočemo, da bo skobčevka nekega dne spregovorla, se moramo dolgo in vztrajno ukvarjati z njo. Vsak samček, včasih pa tudi samička, se lahko nauči nekaj besed, kako pa bo napredoval, ni odvisno samo od vzgojiteljevega truda, temveč tudi od nadarjenosti ptice. Prvi pogoj za uspeh je, da je ptica popolnoma domača.

Najbolj primeren čas, da se z njo ukvarjamo, je pred večerom. Tedaj posluša najbolj pazljivo. Dajmo jo na prst ali pa se približajmo kletki in govorimo sprva lažje besede. Videli bomo, da bo pozorno poslušala in se bo pri tem tako približala ustom, kot da bi slilia vanje. Če bomo nahali govoriti, bo svoje negodovanje izrazila tako, da se bo s kljunom dotikala naših ustnic. V začetku se bomo morali ukvarjati za njo vsaj dve uri na dan. Uspeh ne bo prišel hitro, toda vztrajajti moramo. Papigo skobčevko začnemo učiti, ko je stara okoli 3 mesece. Po dolgih mukah in tudi boste nekega dne presenečeni, ko bo izgovorila prvo besedo, seveda po svoje. Ko se to zgodi, se ukvarjamo z njo še bolj intenzivno, da utrdi svoje znanje in se nauči novih besed, pozneje tudi stavek. Ko je led prebit, se bo učilal sama od sebe besede, ki jih sliši najpogostje izgovarjati. Menijo, da se vsak samček lahko nauči nekaj besed, nekoliko boljši tudi do dvajset, nekateri pa celo sto in več besed. Skobčevka zna posnemati ne samo govor, temveč tudi druge glasove. Tako posnem smeh, petje drugih ptic itd. Zanimivo je, da skobčevke, ki prebijejo nekaj let v človekovi družbi, niso več spososbne za razmnoževanje. Če ji damo v kletko partnerja, ga pogosto ne bo niti opazila in se bo raje posvetila svoji priljubljeni igrači kot njemu.