V tem področju bomo predstavili nekaj različnih obolenj želv in kaj moramo narediti če naletimo na tak problem.
Če je vaša želva v okolju, kateri je čist, urejen in ima vse pravilne dejavnike (temperatura, vlaga, pesek, šota, luči…) potem boste imeli malenkostne težave z želvo ali pa sploh ne. Pri tem je pomembna tudi prehrana želve. Če imamo želve na prostem potem imajo želve na voljo zadosti mineralov, prav tako pa imajo zadosti sončne svetlobe, kar želvi omogoča pridobitev vitamina D3. Ko želva hodi ji to pomaga krepiti kosti, kar je zelo pomembno, saj če se želva ne razgibava, lahko nastanejo problemi pri okvari kosti (šibkejše, lažje lomljive…). Toda  nesreče se dogajajo; paraziti, bakterije so povsod in samo čakajo na priložnost da se pojavi šibkejša ali starejša želva, da jo lahko izkoristijo. Prav zaradi tega pa je vredno prebrati tole stran, da boste vedeli kaj storiti, če se to pripeti vaši želvi.

Na kakšen način ugotovimo ali je naša želva bolna ali poškodovana?

Želvo naj bi opazovali dnevno, kaj počne, kje se premika. Redno ji moramo pregledati oklep in kožo, zaradi morebitnih odrgnin, urezov, poškodb, ali kakršnihkoli bakterijskih vnetij (mehurji…). Kadar želva hodi po travniku bodimo pozorni na hrano kaj je, tudi kadar je želva v vodi. Pri vsem tem opazovanju bomo spoznali znake obnašanja naše želve, prav to pa je pomembno, saj ko se bo želva začela drugače obnašati bomo vedeli da je nekaj narobe. To lahko spoznamo tudi tako, da želva spremeni ritem hranjenja in hrano.
Če ima želva okužen dihalni del, bo težje dihala, če dela balončke z nosnicami ima drisko, če ima črve bo začela hujšati. Pri teh znakih pa priporočamo da obiščete zdravnika za pravilno oskrbo vaše želve.

Naslednje bolezni so tiste, katere lahko pozdravimo sami:

Različne praske in vreznine:
Veliko majhnih vreznin lahko pozdravimo kar z domačo pripravljeno prvo pomočjo. Prva pomoč mora vsebovati: razkuževalec (chlorhexadine, betadine), antibiotike, povoje, vato in sterilne gaze.
Če opazimo vreznino najprej rano očistimo z razkuževalno tekočino (kupimo jo lahko pri veterinarju). Če je vreznina globoka potem jo moramo tudi pokriti z gazo in ji le to pritrditi na rano (poviti s povoji, nalepiti,…). V primeru da se pojavi infekcija, kot na primer rdečica, močnejši vonj iz rane; moramo takoj ukrepati z antibiotiki (tudi te antibiotike dobimo pri veterinarju). V primeru da se stanje še vedno slabša, potem moramo svojo želvo peljati k veterinarju.

Mrčes ali jajčeca muh na koži:
Če opazimo le to na naši želvi, moramo prizadeta mesta takoj očistiti in razkužiti. Takoj po tem moramo pričeti zdravljenje z antibiotiki. Ko želvo oskrbujemo oziroma zdravimo, moramo biti pozorni tudi pri hranjenju, saj hrana ne sme biti izpostavljena želvi več kot uro ali dve.
Razkužiti moramo tudi vse vreznine ali ranice bakterij, da ne bi ponovno muhe zalegle jajčeca. Muhe ponavadi privablja vonj po mesu in krvi.
Če so slučajno črvi že pod kožo in jejo želvi meso ali kožo, moramo takoj stopiti do veterinarja. Saj bi lahko pri morebitni oskrbi povečali rano, s tem pa bi povzročili tudi sekundarne okužbe. Jajčeca na koži so lahko sprana z milnico.

Ne-normalna rast/večanje oklepa želve:
Največkrat je prekomerno večanje oklepa znak bolezni kosti (MBD - metabolic bone disease) in ima lahko večne posledice ki vplivajo na oklep vaše želve. Pozorni moramo biti tudi na nenormalno rast nohtov, prav tako lahko prekomerno rast oklepa povzroči izguba repa (lahko ji ga odgrizne druga želva), ti znaki so lahko prvi, ki povzročijo prekomerno večanje oklepa. V primeru teh znakov, bodimo pozorni na hranjenje želve, če dobi zadostne obroke različne hrane z različnimi vitamini, pravilno vrednost maščob, proteinov, vitaminov, mineralov, če dobi zadostno količino dnevne svetlobe (D3). Vsi ti dejavniki lahko vplivajo na kasnejšo prekomerno povečanje oklepa.

Rdečke na oklepu:
Pri želvi moramo biti tudi pozorni na pojavitev rdečk na oklepu. Rdečke lahko povzroči bakterija. Največkrat želva zboli za rdečkami, če ima na oklepu kakšne vreznine, če vreznin ne opazimo se lahko bakterija zelo razširi in povzroči hude težave. Najboljše zaščita je razkužitev kakršnih koli vreznin (dnevno). Prav tako jo lahko namažemo z antibiotskim sredstvom (kremo), prav tako pa mora biti čisto tudi njeno okolje (terarij). Vso hrano ki želva ne poje se mora umakniti iz terarija. Voda mora biti dnevno zamenjana. Le tako bomo omejili širjenje bakterije.
Rdečke zelo težko opazimo na želvi, če jih opazimo moramo pričeti s takojšnjim čiščenjem in razkuževanjem ran, prav tako je ob porasti bakterije nujno potrebna veterinarska pomoč.

Predolgi/prekomerni nohti:
Nohti divjih želv so zakrivljeni navzdol, kar jim omogoča držanje hrane, pri kopanju,… Pri naših želvah težava nastopi predvsem zaradi pomanjkanja premikanja želve (prosto premikanje, in ne v terariju), zato lahko nohti postanejo predolgi in tako je premikanje želve ovirajoče. Da ji nohte skrajšamo potrebujemo ščipalko za nohte. Pozorni moramo biti, da nohte strižemo počasi in ji ne odstrižemo kar velik kos nohta, kar povzroči krvavitev.

Želva »ne je«:
To je zelo pogost vzrok vseh naših želv. Če je želva včasih rada jedla določeno hrano ki smo jo ji ponudili, se lahko zgodi da jo ne bo več imela rada. Takoj bo odmaknila glavo, če ji bomo hrano potisnili pred usta. Ti problemi nastanejo predvsem zato, ker želvi že od začetka ne ponudimo raznolikih vrst hrane in jo osredotočimo samo na eno (določene).
Vsak obrok za želvo naj ne bo enak, vedno ji dodajmo tudi eno ali dve drugi različni hrani. Lahko damo na primer en dan eno vrsto sadja in proteina, drugi dan pa drugo vrsto sadja in proteina. Zelenjava in različne trave so načeloma lahko enake tudi več tednov, toda tudi to je priporočljivo menjati. Želve v divjino jejo sezonsko hrano, torej kar jim ponudi letni čas, to lahko storimo tudi mi. Večina želv ne bo jedla stare hrane, zato je pomembno, da ji ponudimo svežo hrano vsak dan.
Razlog da želva ne je, je lahko tudi ta, da se njen oklep še ni dosti ogrel, torej moramo počakati da se želva »ogreje«.

Želva hoče jesti samo eno stvar:
Velikokrat slišimo ali zasledimo da želva je samo eno stvar, na primer banano ostalih stvari pa ne. Pravzaprav, to je problem, ki ga lahko hitro rešimo, vendar je potrebno veliko časa da ji spremenimo navado. Za rešitev tega problema želvi zamešamo hrano z najljubšo, v tem primeru banano, da jo bo lahko želva probala. To naredimo tako, da koščke hrane narežemo v zelo majhne in zraven dodamo še ostalo hrano, tako da se ne bo mogla izogniti ugrizu drugih vrst hrane. Najprej ji ponudimo velike porcije, ki pa jih s časom manjšamo. Ta proces lahko traja tudi nekaj let. (pri Three-toed box turtle, je proces trajal 2 leti)

Oči ima zaprte in želva noče jesti:
Če ima želva zaprte oči in se ne odprejo dokler jo ne umijemo v topli vodi, potem imamo želvo v okolju kateri je presuh. Za rešitev presuhega terarija poskrbimo z večanjem vlage (posodica vode, vlaženje podlage,…) Za enakomerno držanje vlaga v terariju lahko storimo s sajenjem rastlin. Prav tako mora terarij vsebovati posodico z vodo, da se lahko želva sprehodi vanj, voda mora biti čista in menjana dnevno. Prav tako so pomembne tudi podlage in kakšna debla. Nekatera debla vsebujejo škodljiva olja in so lahko nevarna za želve. Pred nakupom debla se moramo posvetovati.
Če držimo v terariju dovolj vlage in upoštevamo vsa ta pravila, vendar se problemi še vedno ponavljajo (zaprte oči) moramo obiskati veterinarja.
Prav tako lahko zaprtje oči pri želvi pomeni, da želva trpi zaradi hude dehidracije, ki jo lahko povzroči visoka izsušenost terarija in prenizka vlažnost.
Problem lahko tudi nastane zaradi pomanjkanje vitamina A.
Tako želvo moramo nujno peljati k veterinarju da ji nudi ustrezno pomoč, potem pa moramo paziti, da se to ne ponovi več.

Naslednji prikazani/opisani primeri, so tisti, pri katerih moramo želvo nujno peljati k veterinarju:

Dihalne bolezni:
Antibiotiki, ki jih želva prejme preko igle so največkrat namenjeni zdravljenju dihalnih bolezni. Znake te bolezni opazimo pri težkem dihanju, želva ima odprta usta, zamašen nos (različnimi oblikami tvorcev), te tvorci se lahko pojavijo tudi v ustih.
Želva bo običajno nehala jesti. Želva lahko dobi stres okolja (premrzla voda).
Če opazimo podobne zanke jo postavimo v poseben terarij, ki je čist, z podlago, posodico vode, lučjo (Lampa katera proizvaja dovolj vitaminov je ReptiSun 5.0 UVB ali Reptile D-Light) in skrivališčem, ter jo opazujemo, v primeru da se to ne izboljša v parih dneh moramo nujno obiskati veterinarja.

Ustna rdečica:
Rdečica se pojavi priložnostno, vendar samo na želvi ki ima slab imunski sistem. To rdečico lahko povzroči bakterija. Ustna rdečica lahko zgleda kot zarasel bel tujek na jeziku, lahko se pojavi v rdečih pikah na jeziku. V teh primerih moramo nujno brez oklevanja peljati želvo k veterinarju. Po zdravljenju pa moramo biti pozorni, da želva ne hibernira. Po določenem času, ko se stanje umiri, da ponovno normalno je, in ni nervozna, le takrat jo lahko pustimo hibernirati.

Kepice na licih želv:
Kepice na obeh straneh glave pri želvi so pravzaprav ušesni ognojki, povzročeni zaradi nepravilnosti delovanja notranjega ušesa. To pomeni da moramo iz ušesa odstraniti vse ostanke, tujke. Poleg tega želva dobi še antibiotike. Nekateri zdravijo to doma, vendar ni priporočljivo, ker je to dolgotrajen postopek in potrebno je obiskati veterinarja. Želvo ponavadi pustimo v skrbi veterinarja.

Nalomljen oklep ali ugrizi psov:
Če opazimo katerokoli poškodbo oklepa, pri katerem je poškodba tako globoka da sega pod oklep, moramo želvo takoj peljati k veterinarju. Zelo je pomembno, da se rana zelo skrbno očisti in da se vsi zdrobljeni delci odstranijo iz rane, to pa lahko naredi samo veterinar. Če tega ne naredimo lahko želva zboli za hudimi bolezni in ima lahko hude težave. S pasjo slino dobi želva bakterijo ki vstopi v njeno kri.

Notranji črvi:
Vsaka dva tedna bi morali pogledati želvine iztrebke, če so le ti normalni. Temni in trši. Če niso potem moramo vzeti nekaj primerkov in jih nesti veterinarju, le on nam bo svetoval katero bakterijo ima naša želva.

Nenormalno obnašanje samice:
Samica lahko postane »napolnjena z jajci«, stanje ki je za samico življenjsko nevarno. Če ste prepričani/mislite, da ima vaša samica jajca, začne iskati in brskati, preneha jesti in se obnaša drugače, jo je potrebno peljati na x-ray, kjer nam točno pokažejo če ima želva jajca. Veterinar nam bo svetoval kaj storiti.

Paralizirane noge:
Da želva ne premika nog, je razlogov za to več. To lahko ugotovi le veterinar, pa tudi on tako stanje le redko pozdravi. Lahko je le pomanjkanje minerala ali vitamina, ki vpliva na kosti ali živčni sistem. Lahko je infekcija, tumor,…
Ponavadi se lahko proces obrne v pozitivno stanje, velikokrat pa tega ni mogoče izpeljati. Želva lahko živi paralizirano, vendar jo moramo ročno hraniti in vložiti veliko truda.

Povečana čeljust:
Želva ima lahko tudi povečano čeljust, to se lahko zgodi pri premehki hrani. Simptomi ki nastanejo so kostne bolezni, ki jih povzroča nepravilna prehrana. Pregledati moramo hrano, katera mora vsebovati veliko kalcija in D3 vitamina, ki ga dobimo s pravo lampo ali dnevno svetlobo.

Bolezni organov:
Ledvice in jetra sta dva organa ki sta najbolj občutljiva za bolezni želv. Odpoved ledvic lahko povzroči hrana, katera ima preveliko proteinov. Jetra pa lahko odpovejo zaradi kalcija, če ni pravilno vsrkan, če se zgodi odpoved jeter potem ne moremo storiti več veliko. Poškodbe jeter lahko povzročijo, prevelika doza vitamina A, zdravila, paraziti.

Pre-odpoved organov:
To je zelo nevarna situacija, v kateri moramo hitro ravnati in nesti želvo takoj k veterinarju. Pozorni moramo biti na dogajanje, če opazimo zelo naglo spremembo, ki se je zgodila v trenutku, torej je želva popolnoma drugačna v parih minutah, moramo nujno ukrepati.

Lahka smrt (Euthanasia):
Usmrtiti žival, ki je zelo poškodovana ali zelo bolna, ni nujno da jo takoj usmrtimo, ker se mogoče da to bolezen ali poškodbo popraviti. V nekaterih težavah pa nam ne ostane ničesar drugega da to naredimo, predvsem zaradi trpljenja želve. V primeru da naletimo na tako želvo, je potrebno, da se posvetujemo z veterinarjem, preden naredimo sami kakršnokoli odločitev.