KOPENSKE ŽELVE
 
Za kopenske želve je značilno, da imajo oklep, ki je bolj koščen in izbočen. Močan oklep jih varuje pred nevarnostjo, hkrati pa jim onemogoča, da bi se hitro gibale. Ko jim grozi nevarnost, potegnejo glavo v oklep, noge spretno upognejo, tako da se stikajo pred gobčkom. Te želve se le redko branijo z ugrizom.

Ves oklep je prepreden z žilicami in živčnimi končiči, zato želva ob poškodbah krvavi in čuti bolečino. Rast oklepa je odvisna od številnih dejavnikov, odločilno vlogo pri tem pa imajo pravilna prehrana, sončna svetloba in ultravijolični žarki. Oklep, ki varuje želvo, nima le prednosti, temveč ima tudi slabe strani. Slabe strani oklepa so predvsem v tem, da je zaradi njega želva težka in okorna; kopico težav ima, če se zvrne na hrbet.

Njene noge so okorne, imajo malo sklepov in členkov, tako da je pri premikanju zelo nespretna. Prav zaradi te okornosti se želva ne more sama čistiti. Načinu gibanja so prilagojene stebraste noge in prsti.

Že sama narava želvinega gibanja je povezana z njenim načinom prehranjevanja. Njen glavni obrok je rastlinska hrana, ki jo brez truda dobi povsod. Za priboljšek si privošči polže in črve. Večina želv izhaja iz toplih območij. V območjih zmernega pasu v hladnih mesecih prezimijo. Se pravi, da je njihova telesna temperatura odvisna od zunanje temperature. Želve se lahko gibljejo, jedo in prebavljajo ter rastejo le takrat, če je toplo. Čim hladneje je, tem bolj se umirjajo vse življenjske funkcije, vse dokler živali ne obmirujejo. Dolgo trajajoče zime in izjemno nizke temperature želvo močno izčrpajo, zato je tedaj manj možnosti, da bo preživela. Določen odstotek želv se sploh ne prebudi. Tudi višje temperature so lahko smrtne.

O tem, ali so želve inteligentne in koliko, je veliko mnenj. Vsekakor lahko trdimo, da želve dobro vidijo in vohajo. Hrano najprej ločijo po obliki in barvi. Mnenja o tem, koliko slišijo so različna, vendar je dokazano, da korakov oskrbnika ne slišijo tako dobro kot čutijo tresenje tal ob hoji. Imajo izreden občutek za čas in orientacijo v prostoru, saj vedo celo po mirovanju, kje in kdaj so dobile hrano. Želve se ne oglašajo, le ob ženitovanju oddajajo samci značilne glasove. Tedaj se samci bojujejo za samičke, sledijo partnerkam in jih marsikdaj ugriznejo v prednje noge. Kopenske želve ne znajo plavati, a če je kje v bližini čista in plitva voda, jo hitro poiščejo.

Ker se same ne morejo negovati, moramo to občasno opraviti mi, najbolje z mlačno vodo, ki ima temperaturo okrog 28°C. Želve so zelo radovedne. Ugaja jim mirna druščina. Nekaterim je všeč, da jih narahlo žgečkamo pod vratom. Ugaja jim tudi mehko oblazinjeno ležišče.

Vse našteto seveda ne velja za vse želve, odvisno je od tega, koliko smo se ukvarjali z njimi in koliko časa smo jim posvetili, da so se nam prilagodile.