PREHRANA
 
Za rdečevratke je hrana življenjskega pomena in jim daje vse možnosit za razvoj. V vodi najdejo hrano: polže, mrtve ali ranjene ribe, rake, žuželke in njihove ličinke. Želvam različno ugaja rastlinska hrana. Hranijo se večinoma zjutraj ali pozno popoldne. Te želve lahko v naravi le redkokdaj opazujemo pri hranjenju.

Rdečevratke jedo hrano predvsem v vodi. Če ulove na kopnem kakšno manjšo žival, se z njo nemudoma napotijo v vodo. Ko želva zagrabi hrano je ne spusti. Če dve želvi zagrizeta v isti kos hrane, poskušata druga drugo s prednjimi nogami odriniti ali pa vsaj odgrizniti čim večji del hrane. Pri takem prepiru, pri katerem je udeleženih tudi več želv, lahko zaradi ostrih krempljev in roževinastih čeljusti nastanejo hujše poškodbe.

Prehrana v akvaterariju

Poleg ustrezne vode je za želve v akvaterariju pomembna pravilna prehrana. S sestavo hrane naj bi se vsaj delno približali tisti, ki jo želve jedo v naravnem okolju. Prebavila lahko normalno delujejo le ob pravilni temperaturi. Prebavila, polna hrane, začno ob padcu temperature počasneje delovati in hrana začne razpadati. Zaradi nepopolne prebave se lahko pojavijo različna obolenja.

Da bo želvina prebava pravilno potekala, mora imeti žival dovolj velik življenjski prostor. Raznolika in pestra prehrana je pomembna, ker vzbuja tek živali. Več živali v akvaterariju dobro vpliva na sprejemanje hrane. Odrasle želve so mirnejše, manj pojedo in postanejo pogosto izbirčnejše. Odraslim dajemo tudi manj hrane, ker se v akvaterariju ne morejo neomejeno gibati. Zaradi prevelikih količin hrane živali zbolijo, lahko pa se jim tudi zamastijo jetra.

Vodne želve hranimo predvsem z žuželkami, zelo primerna je tudi vakuumsko sušena hrana. Priporočljivo je, da odrasle želve vsaj dva dni v tednu ne krmimo. V hladnem delu leta število teh dni povečamo. Zlasti v gosto naseljenih akvaterarijih je velika nevarnost, da zaradi medsebojnega boja za hrano nekatere želve pojedo preveč. Hranilna vrednost hrane naj bo pravilna. Na samim živalih lahko vidimo, ali imajo želve pravilno prehrano.

Mlade želve potrebujejo večje količine hrane. Damo jim mešano rastlinsko in živalsko hrano. Krmimo jo večkrat na dan v manjših obrokih. V akvaterarijih z več mladiči pazimo, da dobijo vsi enako količino hrane. Hrana rastlinskega in živalskega izvora naj bo sveža. To, kar ostane po hranjenju, odstranimo. Hrana ne sme biti hladnejša od vode ali zraka. Tudi koščki ne smejo biti preveliki, če krmimo mladiče, ki imajo majhna usta. Ni nujno, da je odrasla želva bolna, če nekaj časa noče jesti. Nekatere želve imajo namreč tudi poleti neko vrsto počitka. Nič ne škoduje, če želva dva, tri ali štiri tedne ne je. Če pa traja to dalj časa, oslabi ali shujša pa lahko sklepamo, da z njo nekaj ni prav.

Če je le mogoče, naj dobiva želva poleti živo hrano, saj ji pomeni popestritev v že tako omejenem prostoru. To zelo dobro vpliva tudi na njeno dejavnost, saj si mora nekoliko prizadevati, če hoče priti do hrane. Skoraj vse vodne želve se živim živalim, kot so rdeče ličinke muh, potočni rakci, vodni polži, ne morejo upirati in tudi najbolj trmaste lahko pripravimo do tega, da bodo jedle.

Čeprav nekatere zavračajo rastlinsko hrano, jim kljub temu ponudimo svežo solato, paradižnik, korenček, jagode, vodne rastline in lečo. Najdemo pa tudi odrasle vodne želve, ki imajo raje rastlinsko hrano.