Samčki rdečevratke dosežejo spolno zrelost šele pri približno 9 do 10 cm, samice pa pri 16cm telesne dolžine. Dokler samičke ne dosežejo navedene dolžine, so neplodne in vsi naši poskusi v zvezi z razmnoževanjem bodo ostali neuspešni.
Pogoj, da se spolni nagon pri želvi sploh pojavi, je zimsko spanje. Zime preživijo želve na dnu vode ali pa se zarijejo v mulj oz. blato. Če se pozimi temperatura vode iz kakšnega razloga zviša, postanejo želve dejavne in se gibajo po dnu. Če temperatura vode pade, želve ponovno otrpnejo in mirujejo. Odvisno od zemljepisne lege, zapustijo rdečevratke konec aprila ali v začetku maja svoja prezimovališča; tedaj se začne čas parjenja in razmnoževanja. V naravi se lahko parijo tudi še oktobra. V južnejših predelih so lahko celo zmeraj pripravljene za parjenje. Pripravljenost za parjenje sproži povečano delovanje spolnih hormonov, in jo sprožita povišana temperatura ter dnevno-nočni ritem.
Pri samcih rdečevratke je rep v primerjavi s samicami daljši in v začetku širši kot pri večini drugih želvjih vrst. Poleg tega leži odprtina kloake pri samicah nekoliko bližje repnemu korenu. Trebuščni ščit je pri samicah raven, pri samcih rahlo vbokel, to pa omogoča, da je pri kopulaciji penis bolje povezan s kloako. Pri mirovanje je gladki penis povlečen v kloakalno odprtino. Pri spolnem vzburjenju ga napolni pospešeno dotekajoča kri in izstopi kot rjavo črn izrastek.
Poglavitno razpoznavno znamenje pri spolno zrelih samcih so podaljšani kremplji na sprednjih nogah. To je posebno dobro vidno, če primerjamo enako stri želvi različnih spolov.
Ljubezenska igra pri okrasnih želvah poteka zelo nežno. Kadar samec snubi samico, plavata v vodi z glavama drug proti drugemu. Nato samec iztegne sprednje tačke vzporedno naprej in giblje z dolgimi kremplji sem ter tja. Tudi samica ne ostane mirna, ampak giblje s prsti v enakih gibih na sprednjih iztegnjenih tačkah. Z mirnim in počasnim plavanjem pokaže, da je pripravljena za parjenje. Tedaj samec previdno spleza na samičkin oklep, se ga oprime in v tem položaju potisne svoj rep pod rep samice, tako da obe odprtini kloake ležita ena nasproti druge. Zdaj je združitev neovirana in se lahko večkrat ponovi.
Odvisno od zemljepisne lege in s tem povezanih temperaturnih razmer lahko začne odlagati jajčeca že konec aprila. Pri odlaganju jajčec zapustijo samice rdečevratke že v zgodnjih jutranjih urah ali poznih popoldanskih urah vodo in se včasih precej oddaljijo od nje. Večinoma si izberejo razmeroma suh prostor z mehkejšo podlago (pesek, zemlja, šota) in tja odložijo svoja jajčeca. Z vodo iz črevesnih mešičkov in sečnega mehurja ovlažijo ali celo namočijo tla. Nato se s sprednjimi nogami oprimejo tal in z zadnjimi izkopljejo zemljo. Prav spretne pri tem niso in jamica se le počasi veča in poglablja. Izkopana jamica ima hruškasto obliko s premerom 5 do 25 cm.
Na kopnem so želve silno previdne in pri najmanjši nevarnosti zbežijo v vodo. Samo odlaganje jajčec traja le nekaj minut; včasih uporabljajo pri tem zadnje noge, da jajčeca zanesljivo pridejo v jamo. Ko so vsa jajčeca v jami, samica ponovno ovlaži izkopano zemljo in prekrije jamo. S trebušnim ščitom in večkrat tudi z zadnjimi nogami že izčrpana želva stepta in zgladi površino zemlje nad jamo. V jamico odloži 5 do 22 jajčec, povprečno pa jih je 10. Jajčeca so dolga od 30 do 40 mm in široka 20 do 24 mm. Čas razvoja je zelo različen in odvisen od zunanjih vplivov. V zelo severnih območjih lahko celo prezimijo in mladiči se izležejo komaj naslednjo pomlad.
V normalnih razmerah traja razvoj 60 do 80 dni, znana so tudi časovna obdobja od 45 do 130 dni. Izleganje mladičev je lahko odvisno tudi od deževja oziroma vlažnosti: ko se zemlja razmoči, mladiči laže zapustijo gnezdo. Izlegli mladiči so dolgi povprečno 32 mm, 31 mm široki in 15 mm visoki, imajo odprt trebušni popek in večji ali manjši hranilni mešiček. Slednji je v nekaj dneh porabljen, tako da se trebušni ščit lahko zapre. Jajčni zob, ki ga uporabljajo za odpiranje jajčne lupine, je še kakih 10 dni viden, nato se posuši in odpade. Z jajčnim zobom mladič od znotraj zareže jajčno lupino in z zvijanjem telesa doseže , da ta poči; iz tako nastale razpoke spleza na prosto.
Prve tedne rastejo mladiči v širino, šele sčasoma začno rasti tudi v dolžino. V prvem letu zraste mlada želva povprečno za 3 cm. Čim večja postaja želva, tem počasneje raste, vendar se rast tudi kasneje ne ustavi. Dokler spolno ne dozori, raste želva z nezmanjšano hitrostjo. Če bi vsi mladiči preživeli in dosegli spolno zrelost, bi se število želv tako zvečalo, da bi porušilo ravnotežje; ena sama samica rdečevratka lahko v svojem življenju odloži sto jajčec. Za ohranitev ravnotežja pa v naravi skrbijo aligatorji, jastrebja želva, želve hlastavke, ptice roparice, čaplje in štorklje.
Mnoge želve bolehajo tudi za različnimi boleznimi. Obolele želve so manj odporne in v slabših življenjskih razmerah poginejo.
Razmnoževanje rdečevratk doma
Marsikdo je doma že imel želvji par, ki se je začel pariti, vendar samica ni bila oplojena. Če opazimo kopulacijo, potem lahko pričakujemo, da bo samica po preteku 4 do 6 tednov skoraj zagotovo odložila jajca. Željo po ženitovanju vsekakor pospešuje primerno zimsko spanje, sveža voda, višja temperatura, poletni čas ter splošno dobro telesno počutje. To imenujemo tudi optimalna kondicija želve. Če nismo opazili kopulacije, potem lahko tudi po nemirnem vedenju samice, ki išče primeren prostor, sklepamo, da bo začela odlagati jajčeca. Seveda pa je prvi pogoj za parjenje spolna zrelost želv.
V ujetništvu nimamo težav z rdečevratko, saj natančno vemo, kaj in kakšne razmere potrebuje želva, da odloži jajčeca. Če so izpolnjeni vsi fiziološki pogoji, potem nam ostane skrb, da imamo pripravljen prostor na kopnem, kjer bo želva odložila jajčeca. Če so izpolnjeni vsi fiziološki pogoji potem nam ostane skrb, da imamo pripravljen prostor na kopnem, kjer bo želva odložila jajčeca. Ko se približuje čas za odlaganje jajčec, samice vse pogosteje lezejo na kopno in preskušajo tla. Samici so zelo všeč nekoliko odmaknjeni, prikriti in topli prostori z mehkejšo podlago. Najustreznejša so mehka tla ( droben pese, zemlja, šota), ki so globoka vsaj 20 cm. Če takšno mesto še dodatno ogrevamo z žarnico, bomo samici še bolj olajšali izbiro mesta. Če pa imamo bazen na prostem, bodo samice za odlaganje izbrale tiste prostore, ki so bolj izpostavljeni soncu.
Želva ne bo odložila jajčec, čas se počuti ogroženo, ali pa če brkljamo okoli akvaterarija. Jajčeca zadržujejo, lahko jih odložijo v vodo ali pa izstopijo iz jajcevoda v trebušno votlino. Takšne samice sicer prežive, vendar ostanejo neplodne.
Takoj ko samica najde primerno mesto, izkoplje luknjo in vanjo odloži jajčeca. V povprečju odloži vsaka samica 4 do 6 jajc, in to dvakrat na leto. Sveže odložena jajca so mehka, velika približno 34 mm krat 20 mm in so obdana s prevleko; ta jih varuje pred izsušitvijo. Šele po enem dnevu postanejo jajca v gnezdu trdnejša in apnenčasta. Jajca, ki jih samica odlaga neposredno v vodo, moramo vzeti čim prej iz nje, sicer že po dveh urah odmrejo zaradi pomanjkanja kisika. Jajca, ki jih je samica zakopala, previdno izkopljemo in jih, ne da bi spreminjali lego, prenesemo v valilnik. Lahko jih narahlo zaznamujmo, da vemo, kje je zgornji del. Če kakorkoli spreminjamo njihovo lego, lahko zarodek v jajcu odmre. Zorenje jajčec ni odvisno samo do toplote, temveč tudi od vlage. Na farmah zagrebejo jajca v gredice s peščeno zemljo, in sicer 12 cm globoko, tako kot to storijo želve v naravi. Da bi ohranili primerno vlago v gredicah, te pokrijejo s kovinsko folijo, nanjo pa namečejo gnoj (toplota). Na farmah začnejo želve po zimskem spanju hraniti nekako v marcu, odlaganje jajčec pa se začne sredi aprila.
Na žalost še do danes ni valilnikov (inkubatorjev) za plazilce, zato si moramo sami pripraviti valilnik, v katerem sta ustrezna toplota in vlažnost. Najprimernejša toplota je od 29 do 31°C, relativna zračna vlažnost pa med 80 in 90%.
Valilnik, ki je lahko iz stekla ali pa je to lahko tudi plastične posoda, postavimo v akvarij; v njem mora biti toliko vode, da je valilnik do tretjine v njej. Pri tem si lahko pomagamo tako, da podložimo pod valilnik kamen. Paziti moramo da nam voda ne dvigne valilnika, da se ta ne prevrne ali pa da ga ne zalije voda. Nad akvarijem mora biti poševno nameščen pokrov; tako kondenzacijska voda odteka ob steklu in ne zmoči jajc. Na dno valilnika damo šoto ali sintetična vlakna in položimo vanje jajčeca, vendar previdno, ne da bi spreminjali lego. V vodo namestimo ustrezen električni grelnik s termostatom in ga uravnamo tako, da bo toplota vode od 29 do 31°C. Relativna zračna vlažnost mora biti od 80 do 90%. Pri povprečni temperaturi od 29 do 31°C se mladički izležejo po 60 do 80 dneh. Če so toplotne razmere nekoliko slabše, se izleganje podaljša na 105 dni. Ko se mladiči izležejo, merijo 28 mm in tehtajo 6 do 8 g. Po preteku enega leta zrastejo do 62 mm dolžine in tehtajo 150 g. Samice precej prekašajo samce po dolžini in po teži. V tretjem letu opazimo že precejšnje razlike med spoloma. Samček je po tem času dolg približno 16 cm in tehta 400 gramov, samička pa ima v istem času dolžino 18 do 21 cm in tehta 900 g. V naslednjih letih se rast zelo upočasni.
Razmerja v rasti, ki smo jih navedli, veljajo za tedaj, ko so življenjske razmere najustreznejše. Imeti moramo dovolj velik prostor z zelo kakovostno vodo, hrana mora biti raznolika, toplota in vlažnost zraka morata biti pravilni, na voljo mora biti dovolj sonca, želve ne smejo doživljati raznih stresov in ne smejo biti preplašene. Njihove genske lastnosti morajo biti zelo dobre. Iz izkušenj lahko povemo, da je povprečna rast v ujetništvu za 25% manjša od prej navedenih vrednosti, zlasti če gojimo želve v manjših akvaterarijih. |
